Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

Moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije

Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo

zelo za

Zbiralka bolezni. Telo. Petra Seliškar, 2023.

Novi slovenski filmi izgledajo tako, kot bi jih napisal Chat-GPT: vsi moški namreč brezmejno trpijo. Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo. V Opazovanju huligani brutalno pretepejo fanta, ki se potem – ja, ves film – bori za življenje, v Šterkijadi oče brutalizira sina (»Igor, pejt na kolena, pa te ne bo pretepu«, kriči njegova mama), v Poslednjem heroju agonično, patetično trpi France, ker ne more preseči svojega očeta-partizana-heroja (Primož Pirnat, ki ga igra, bi lahko brez problema igral Cankarjevo mater), v filmu Zbudi me mladi kriminalec (Jure Henigman) tako krčevito trpi, da izgubi spomin, v Možu brez krivde lastnik gradbenega podjetja (Brane Završan), ki ga paralizira infarkt, le še groteskno hrope, ječi, hrza in trza, v Vzorniku začnejo Jana (France Mandić), novinca na neki novomeški šoli, vrstniki takoj maltretirati, v Šepetu metulja pa začne Jana (Ali Ogrizek), novinca na neki celjski srednji šoli, takoj maltretirati profesor.

Nič, slovenski moški očitno tako hudo, množično, epidemično in kalvarično trpijo, da je moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije.

Njen sveti gral. Njen raison d’être. Naslov dobitnika vesne za najboljši film – Ne misli, da bo kdaj mimo – to le še poudari. Slovenska kinematografija izgleda kot filmska sekcija gibanja za moške pravice.

Kaj pa Mojca, bi vprašala Urša Menart.

Trpečo žensko najdete v dokuju Telo, ki ga je posnela Petra Seliškar, toda ironično – to trpeče telo je polno življenja. To telo pripada živahni, radoživi, iskrivi, duhoviti in lucidni Urški Ristić (opravičilo njej in Miji Ristić, ker sem jo v prejšnji cifri spremenil v njeno mamo, Urško), pianistki, nekoč manekenki, ki je pri šestnajstih hlinila, da je »nora« – brez skrbi, le doma ni hotela več živeti, pa je potrebovala dobro dimno zaveso. Potem je rodila hčerko (in potem še eno). Potem je bila srečna. Potem sta gledali mravlje (»Če jih ne bi bilo, bi bil svet kup smeti«). Potem sta ugotovili, da se življenje dvigne iz prahu in se v prah vrne. Potem ji je začel herpes razkrajati živčne celice. Potem je dobila kateter. Potem se ni ničesar spominjala. Potem je pojedla bounty. In potem je padla v komo. Kar naenkrat. »Zbudila sem se s krili. Okrog mene so angeli. Tukaj je končno mir. Tišina. Ne čutim svojega telesa.« Vneli so se ji možgani – encefalitis. Noče umreti – in noče živeti. Ne ve, koliko je stara: sem starka ali najstnica? Ne more govoriti, zato ne more vprašati. Misli, da je doživela prometno nesrečo. Tablete ji groteskno napihnejo in preoblikujejo telo. Od kolapsa do brezposelnosti in revščine (oba z možem, violinistom Bojanom Ristićem, ostaneta brez službe), ki vedno delujeta stresno in represivno, pa je le korak. Tako kot do predsodkov – nikogar ne zanima, kaj se ji je zgodilo v tisti »smrti«, ampak le, koliko tehta. Moških nikoli ne sprašujejo, koliko tehtajo. Potem pa jo udari še »avtoimuna bolezen, ki se omenja le v holivudskih serijah« – vasculitis osrednjega živčevja. »Nekateri zbirajo značke, jaz pa zbiram redke bolezni.« A rada ima svoje telo, zelo rada, navsezadnje, to njeno telo – to njeno jezno, osamljeno, nonkonformistično, subverzivno, disruptivno, inovativno, protislovno, čudežno telo – se nenehno bori za njeno življenje.

Urška, ki izgleda tako, kot da hkrati igra v vseh delih človeške komedije (Ohridsko jezero postane njen Viharni vrh), uživa nedeljeno pozornost svojega telesa. Mučijo, trpinčijo, žalijo in ponižujejo jo misli na samomor, sepse, hospitalizacije, kemoterapije, vasculitične kapi in »testi Boga«, a vedno znova preživi – telo je ne da. Vedno znova jo rodi. Vedno znova vidi alternative. In vedno znova v svoji zaščitniški vlogi pretirava. Kot bi hotelo karikirati »gotske« smeti iz preteklosti – patriarhalne diskurze o ženskem telesu, patriarhalna omejevanja, zatiranja, zastraševanja in udomačevanja ženskega telesa, patriarhalne invalidizacije ženskega telesa. Kot bi hotelo karnevalsko, že kar cronenbergovsko parodirati strah pred ženskim telesom in mit o idealnem ženskem telesu. Ker mu drugega ne preostane. Kot pravi Petra Seliškar: »Hotela sem, da gledalci zares fizično občutijo, česar besede ne morejo opisati.« To ji je perfektno uspelo. Telo je res body horror. Občutili ga boste. (Kinodvor + VOD)

6TodVBamhHg

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.