Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma 

Kapitalizem ne bi bil nič brez diskriminiranja, rasizma, mizoginije, psihopatov, pohlepa in ekstremnega nasilja

zelo za

Dobri fantje. Morilci cvetne lune. Killers of the Flower Moon, 2023, Martin Scorsese.

Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.

In res, mnoge so poslali v smrt, preostale pa v rezervate. Osage so ob koncu 19. stoletja preselili iz rodovitnega Kansasa v puščobni, ničvredni del Oklahome, kjer pa je potem interveniral Bog – prav tu so namreč na lepem odkrili brezmejne količine nafte. Osagi so si zagotovili pravico do te nafte in deležnine – in ko so konje zamenjali avtomobili, ko je torej nafta postala novo zlato, so Osagi bajno in bujno obogateli. Nenadoma so bili polni denarja – živeli so v palačah, imeli so služabnike (bele!), igrali so golf, vsi so jim jedli z roke, svet je bil njihov. Okrožje Osage – zgodba o uspehu – je veljalo za najbogatejše okrožje na svetu. Takšne koncentracije bogatašev ni bilo nikjer.

Toda kapitalizem ne bi bil nič brez diskriminiranja, brez rasizma, brez mizoginije, brez psihopatov, brez pohlepa in brez ekstremnega nasilja. Osagi so padli v pekel. In ta pekel popisuje epos Morilci cvetne lune, kinematografska verzija miniserije o resničnem zločinu. Prvi Scorsesejev vestern. No, antivestern, saj vse »vrednote« vesterna – tako kot nekoč Taksist, reimaginacija Fordovih Iskalcev – obrne na glavo. Dogaja se sicer na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je bil »divji zahod« že »ukročen« in »civiliziran«, tudi v okrožju Osage, kjer Osagi živijo kot gospodje – na svoji zemlji. In vidimo, kako se belci – vsemogoči poslovneži, krošnjarji, oportunisti, postopači, bleferji ipd. – lepijo nanje: kako jim skušajo prodati avtomobile, zavarovanje, usluge. Zlesti jim hočejo v žep.

Ljubezen ne sme biti v napoto profitu. Vedela je, da se je z njo poročil zaradi denarja, da je volk, da v njej vidi kazino in da igra dvojno igro, a ga je kljub temu podcenila. 

Ko se Ernest Burkhart (Leonardo DiCaprio), ne ravno kultivirani, zelo vodljivi, osupljivo kretenski slehernik, vrne z vojne, kjer je bolj ko ne kuhal pešadiji, se hitro prilagodi: ker ljubi viski in denar, začne – maskiran! – ropati Osage, a to je le uvod, saj ga William Hale (Robert De Niro), njegov šarmantni in vedno elegantni stric, živinorejski in politični mogotec, ljubitelj, odrešitelj in boter Osagov (razglaša jih za »najlepše ljudi na svetu«), ki hoče, da ga kličejo Kralj, kmalu prepriča, da zapelje in oženi Mollie (Lily Gladstone), mlado Osaginjo. Najprej postane njen taksist, njen Travis Bickle. To počnejo tudi drugi belci: sistematično, zarotniško, »kojotsko« se ženijo z Osaginjami – zaradi denarja. To je vzorec. Obstaja pa tudi morilski vzorec – vzorec serijskega morilca: Osaginje – tudi Osagi – serijsko umirajo. Če jih ne pobere skrivnostna bolezen, jih pobere samomor, a kot vidimo, gre za umore, ki jih s svojo tolpo poslušnih moških režira sladki in gladki Kralj Hale, sociopatski gangster, ki ponotranji Rt strahu, Irca in Dobre fante – če jih njegovi goodfellas ne zastrupijo, jih ustrelijo in to potem aranžirajo kot samomor. Teh serijskih smrti – te »vladavine terorja« – nihče ne preiskuje. »Prej boste dosegli obsodbo človeka, ki je brcnil psa, kot pa človeka, ki je ubil Indijanca,« slišimo. Tudi Molliejine sestre in mati začnejo zlagoma umirati – druga za drugo. Prvo sestro (Jillian Dion) vzame »hiranje«, drugo (Cara Jade Myers) krogla, tretjo dinamit (Janae Collins) – in mater (Tantoo Cardinal) spet »hiranje«.

Čas je, da Osaginje »odmrejo«. Prišel je njihov čas. Dedinja vsega tega družinskega bogastva zlagoma postane Mollie, ki nima pojma, da je Ernest skrivaj – v slogu britanske komedije Pot do plemstva – sodeloval pri genocidu nad njeno družino. In potem začne »hirati« še ona. Ernest jo ljubi in obenem ubija (primer res toksičnega moškega), a v tem ne vidi nobenega protislovja. Ljubezen ne sme biti v napoto profitu. Vedela je, da se je z njo poročil zaradi denarja, da je volk, da v njej vidi kazino in da igra dvojno igro, a ga je kljub temu podcenila. Podcenila je pohlep, lakomnost, požrešnost, podcenila je brezobzirno in brezvestno nasilje, ki je vgrajeno v pohlep, podcenila je rasizem, korupcijo in mizoginijo, podcenila je kapitalizem, njegovo razlaščevalno, parazitsko, destruktivno, teroristično, apokaliptično moč, in podcenila je genocidno brutalnost »manifestne usode« in zlobno banalnost »ameriške izjemnosti«, ki sta poganjali razmah ameriškega kapitalizma. In ja, precenila je ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma – izkoriščanje, izkoriščanje, izkoriščanje. (Kinodvor + kino)

yX5giYwrY60

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.