Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 44  |  Uvodnik

Uvodnik / Izgubljena srčnost

Dva dogodka, za večino državljanov Slovenije in prebivalcev Ljubljane nepomembna, sta globoko zaznamovala razvoj slovenske prestolnice. Prvi je bil odstranitev razpadajočih stavb pred zdravstvenim domom na Metelkovi ulici. V nekdanjih mehaničnih delavnicah so se namreč več kot 15 let zbirali odvisniki od drog. Župan Zoran Janković je dal leta 2016 stavbišče zravnati z zemljo, na njem pa je zdaj začasno parkirišče. A v teh starih stavbah je dejansko do takrat čas preživljalo okoli 60 odvisnikov od trdih drog. Odvisniki so se po rušitvi tega zavetja razkropili po mestu, mehka politika kohabitiranja mesta z odvisniki je razpadla, nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo odvisnikom, so kljub izjemnemu trudu večinoma izgubile nadzor, od takrat je stanje v mestu iz leta v leto hujše.

Pa ne zato, ker so odvisniki zdaj vidni, zasedajo Kongresni trg, avtobusno postajo Kozolec, železniško postajo, Kotnikovo ulico, četrt Tabor … in mestu dajejo močan pečat. Ampak zato, ker je od takrat razpadla tudi politika mestnega spopadanja z drogami – dejansko je ni. Odvisnikov od trdih drog je vedno več, Ljubljana se spreminja v švicarski Zürich ob prelomu tisočletja, skupine odvisnikov so postale simbol mesta. Slabšega scenarija si ne bi mogli zamisliti. V nobeni prestolnici v zahodni Evropi danes ne boste našli tako zavožene politike spopadanja z drogami, bogati Zürich je bil za vse preveč trpek opomin, ulice ameriških velemest pa so le potrditev te zgrešene politike. Zürichu niso pomagale bleščeče fasade – dokler se niso z odvisniki začeli ukvarjati, je mesto propadalo – in trajalo je 10 let, da so se razmere začele izboljševati. Po izkušnji iz ene najbogatejših držav na svetu si nihče ni več privoščil arogantnega preganjanja odvisnikov – ker se to lahko samo slabo konča. Ljubljanskega župana Jankovića te slabe izkušnje niso zanimale. Zdaj so razmere v slovenski prestolnici takšne, kot so bile v Zürichu.

Drug tak prostor je bil Rog. Večini prebivalcev je bila zapuščena tovarna na Trubarjevi ulici neprijeten prostor, a je bil socialno izjemno pomemben. V njem so našli prostor nekonvencionalni umetniki in radikalci. A to je bilo obrobno. Rog je bil prostor, kamor so se zatekali mladi v stiski, mladi, ki se jim je življenje zalomilo. Teh ni malo, ni treba gledati stran, vedno so tu, vedno so tu tudi družine, kjer je vse narobe, vedno so tu mladi, ki se ne morejo vključiti v družbo tako, kot velevajo prevladujoča prepričanja in družbene zapovedi. Skupnost v Rogu je zanje na nenavaden način poskrbela, jim dala streho nad glavo ter občutek sprejetosti. Za večino je bilo to kratko poučno obdobje v življenju – a marsikdo se ne bi nikoli spet postavil na noge, če ne bi bilo te hecne skupnosti v Rogu. Po letu 2015 in prvem begunskem valu je tam nastal še Socialni center

Rog, ki sta ga predano leta vodila zakonca Zana Fabjan Blažič in Miha Blažič - N’toko. Šlo je za pomemben projekt, zaradi katerega bi jima dejansko morali podeliti mestno nagrado: namesto da bi begunci, ki so obstali v Ljubljani, begali po mestu, se zapletali s kriminalom, ki vedno preži na te ljudi, so imeli kraj za srečevanja, se družili, kuhali, se pogovarjali, spoznali tudi lokalce, čutili, da v tem tujem mestu v tuji državi na tuji celini nečemu vsaj malo pripadajo, v teh prostorih so se naučili lokalnih navad in pravil, zakonca Blažič in njuni sodelavci so jim razlagali razmere v mestu, jih odvračali od kriminala, poučevali o spolni nedotakljivosti. Vsak moder župan bi vedel, da je to dobro za mesto, ker tega formalni sistemi ne morejo narediti.

A župan Janković o tem ni hotel niti poslušati. Zanj je bil Rog prostor, kjer je hotel zmagati. Ko ni mogel tam zgraditi stanovanj, je načrt spremenil v kulturni center. Šlo je za zmago, ne za vsebino. Leta 2021 mu je uspelo Rog izseliti. Moder župan bi pazil na oba prostora, na delavnice, v katerih so bili odvisniki na Metelkovi, in tudi na Rog – ker bi razumel, da bo sicer nastal kaos, ki bo mesto uničeval. A ne Janković. Županu sta bila oba prostora ogabna in ni nikoli razumel njunega pomena.

In zdaj smo tu. Mesto je polno izgubljenih in uničenih, žal tudi neprijetnih odvisnikov, begunce, ki so obstali v mestu, danes v veliki meri obvlada kriminal, ne mesto ne država pa ne zmoreta storiti nič, da se ne bi to le še poglabljalo. Kljub izjemnemu trudu ne formalne ne nevladne organizacije ne morejo nadomestiti uničenih neformalnih socialnih sistemov. Edina rešitev, ki se zdaj ponuja prestolnici, je policijska navzočnost na vsakem koraku, tudi meščani si želijo prisotne represije, da bi se počutili varneje. Seveda to ne bo delovalo, a tega nihče ne verjame. To nikoli ni dobra rešitev. Lahko se torej le obupano in zgroženo držimo za glavo.

To sta dva dogodka, a omeniti moramo še en proces, ki poteka v prestolnici. Seveda govorimo o nepremičninskem divjem zahodu. Ne govorimo le o novogradnjah, kjer danes kapital dosega največje dobičke zaradi odsotne državne in mestne stanovanjske politike, ampak tudi o tem, da so postale nepremičnine v prestolnici glavna špekulantska in naložbena igra kapitala te države, mestna oblast pa pri tem sodeluje. Cene so tako visoke, da si ljudje pri 30 in več letih, ki nimajo močnega družinskega zaledja, delijo sobe v stanovanjih, za večino mlajših, ki nimajo premoženja in družinske srebrnine, pa postaja življenje v mestu prava mora.

Novi Rog je simbol tega stanja. Zato je bila gala otvoritev tega, v drugačnih razmerah čisto dobrega projekta, tako neprijeten dogodek. Bila je le demonstracija moči in izgubljene srčnosti mesta. Pri čemer so bili zlorabljeni tudi tisti, ki so se sprejema udeležili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.