Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. 

Rdeče nebo je film, ki nima nobenih iluzij o tem, kako nastane umetnost – vanjo gre ogromno egoizma, patologije, destruktivnosti, nepredelanih napetosti, dvomov, strahov in travm, zavisti, nelojalnosti, iger moči in nejasnih spominov

za +

Kako napisati roman. Rdeče nebo, Roter Himmel, 2023, Christian Petzold.

V Kingovem Izžarevanju – ali Kubrickovem Izžarevanju, če hočete – imate Jacka Torranca, pisatelja, ki ga je preveč divji temperament spravil v težave, kreativno krizo in ob službo učitelja, zato se pozimi z ženo in sinom preseli v hotel Overlook, ki stoji visoko v Skalnem gorovju. Prav to je iskal – ljubi mir! Napisati hoče roman. In tu ima idealne pogoje za ustvarjanje, toda romana ne more in ne more začeti. Ne steče mu. Potem se mu zmeša. Tako se vedno končajo filmi, v katerih pisatelji iščejo mirne kotičke, rajske kraje za ustvarjanje, pisateljske utopije.

Najnovejši Jack Torrance je Leon (Thomas Schubert), mladi nemški pisatelj, ki hoče dokončati svoj novi roman (Klubski sendvič), zato ga Felix (Langston Uibel), njegov ležerni prijatelj, sicer fotograf, odpelje v pisateljska nebesa – v očetovo/materino »vilo« ob idilični, antistresni baltski obali. Tu bo lahko »v miru« izpolnil pričakovanja založbe, publike in trga, toda mir se kmalu prelevi v nemir, nemir pa v blokado. Leona – našobljenega, ošabnega, nadutega, nesramnega, vzvišenega, patetičnega – vse moti. Najprej ga zmoti bučen seks, ki ga v sosednji sobi uprizarja ruska priseljenka Nadja (Paula Beer), atraktivna prodajalka sladoleda, nepričakovana sostanovalka (»nečakinja mamine sodelavke«). Nekaj patološkega je v njegovi ljubosumnosti na vse, ki uživajo. In tudi občutljiv je na vse. In ja, prepričan je, da je do občutljivosti upravičen. Svoj narcizem nosi kot general epolete. S sabo ni le obseden, temveč zasvojen. Sam je svoja najboljša in najljubša droga, pa čeravno fizično ni tako atraktiven, kot je atraktivna njegova literatura. Jezen je, užaljen, negotov, hladen, utrudljiv, mizoginičen, posesiven, toksičen. A ni le toksičen, ampak je videti kot poster boy toksičnosti. In pasivne agresivnosti. Od drugih terja pozornost. In priznanje. In kri. In energijo. Nekaj vampirskega je tako v njegovi zagledanosti v Nadjo kot v njegovi navezanosti na Felixa, za katerega ni vedel, da je gej. Druge lahko muči in trpinči in ponižuje in zaničuje – da lažje in bolje ustvarja. Od drugih pričakuje, da mu bodo pomagali izživeti ves ustvarjalni potencial. In ko se v gozdu nenadoma zaslišijo čudni, srhljivi šumi in poki, ko mimo njega pritečejo divje svinje, iz katerih se kadi (mladič pa že gori), in ko se izkaže, da so podnebne spremembe prižgale katastrofalni, napol apokaliptični požar, ki pustoši gozd, se zdi, da manjka le še štikel You’re So Vain, v katerem je Carly Simon pred davnimi leti svojemu ljubimcu – morda Warrenu Beattyju ali Micku Jaggerju ali Jamesu Taylorju ali Davidu Bowieju ali Davidu Cassidyju ali Catu Stevensu ali Danu Armstrongu ali fotorobotu vseh skupaj – očitala: »Tako si domišljav, da misliš, da ta pesem govori o tebi.« Leon, čedalje bolj zatreskan v Nadjo, si verjetno domišlja, da so podnebne spremembe ta peklenski požar prižgale zanj, potemtakem zato, da bi ga navdihnile in da bi lažje napisal roman. Tudi za Nadjo misli, da je tam zato, da bi ga navdihovala, a je tam zato, da bi mu povedala, da je to, kar počne, sranje.

Rdeče nebo, ki ga je posnel Christian Petzold, avtor serije odmevnih filmov (Undine, Tranzit, Phoenix, Barbara, Jerichow itd.), je film, ki nima nobenih iluzij o tem, kako nastane umetnost – vanjo gre ogromno egoizma, patologije, destruktivnosti, nepredelanih napetosti, dvomov, strahov in travm, zavisti, nelojalnosti, iger moči in nejasnih spominov. Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. Ne da bi sam to sploh opazil. Ne da bi opazil, da je na oddelku 4. Ne da bi opazil, da ogenj človeka povozi. Ne da bi opazil, da je v Pompejih. (Kinodvor)

hu9XpUH42Jk