Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 51  |  Uvodnik

Uvodnik / Ena ura

Televiziji Slovenija in še zlasti Janezu Janši smo lahko hvaležni, da smo imeli v ponedeljek možnost gledati najprej uro intervjuja s predsednikom vlade Robertom Golobom, nato pa še prav toliko časa intervju s predsednikoma SDS in NSi, Janezom Janšo in Matejem Toninom. Zakaj smo za to lahko hvaležni Janezu Janši?

Začeti je treba v letu 2005, ko je Janševa takratna koalicija sprejela nov zakon o RTV Slovenija, nato pa je sama RTV pod vodstvom Janševega izbranca Jožeta Možine sprejela še interni kodeks. S temi spremembami je bila uvedena tako imenovana uravnoteženost, pri kateri ni pomembno, kaj je res (kar naj bi bil sicer cilj novinarstva), ampak je vedno treba predstaviti mnenje vladajočih in opozicije. To se je nato na RTV razširilo na vsa področja, ki so vsaj malo dišala po politiki. Ta norost, to nenovinarstvo se v močnejši in šibkejši različici v javnem zavodu izvaja že neverjetnih 18 let, šele letos so se ji začeli odrekati, seveda pa še niso v celoti razdrli teh okovov SDS. Ta ureditev je bila (na) pisana na kožo tedanji oblasti in tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši – tako so si zagotovili, da bodo o vsaki zadevi lahko povedali svoje mnenje. In ker Možina in Janša nista dvomila, da je Janševa oblast večna, so določili tudi, da intervjuju s predsednikom vlade (torej Janšo) sledi pogovor z opozicijo. Je neumno? Seveda je. A zdaj je več kot koristno za javnost.

Janša se namreč temu pogovoru ni mogel izogniti – ker je to njegova ureditev, vedel je tudi, da bi dal s tem več prostora Mateju Toninu. Seveda ni imel težav, da se ne bi tam zlagal in se na koncu intervjuja zgražal nad to lastno ureditvijo – a to je pač Janša, nima težav s tem, da obrne resnico in za svoja dejanja s prstom kaže na druge. Pretekli teden je na primer mirno pozival k referendumu o novi ureditvi obračunavanja omrežnin, čeprav ve, da to ni zakonska materija, ampak odločitev agencije za energijo, referendumi pa so mogoči le o zakonskih določbah. In tako naprej. A naj ponovimo vprašanje iz prvega odstavka: zakaj smo lahko hvaležni Janezu Janši, da smo najprej gledali Goloba, nato pa še njega skupaj s Toninom? Janša se že od poraza na volitvah leta 2022 medijem pretežno izogiba. V »ogenj« pošilja vse druge, sam pa nastopa redko in nikoli tako, da bi ne imel nadzora nad vprašanji in potekom pogovora. Zakaj to počne? Ker se zaveda averzije, ki jo ima javnost do njega. Manj ko se pojavlja, bolje je zanj. A tokrat je moral na enourni pogovor, pri čemer je ob njem, da bi bila smola še večja, sedel Matej Tonin, ki je v studiu suvereno še dvakrat povedal, da njegova stranka ni več pripravljena sodelovati v vladi, ki bi jo vodil Janša.

Na tej točki se je treba ustaviti pri Toninu. Karkoli si namreč mislimo o Novi Sloveniji in zlasti njeni podredljivi in ponižni drži do kapitala in finančnih mogočnikov, z Janšo ta stranka noče sodelovati zaradi dejanskega zavračanja njegovega avtoritarizma. Tudi ona ni pripravljena trpeti njegovega mrcvarjenja demokracije in izvajanja represije nad državljani. Noče biti več zraven pri zastraševanju. Noče biti več zraven pri diskreditacijah. Noče biti več zraven pri preganjanju vseh z drugačnim mnenjem. Noče. Njeni predstavniki nočejo več s sklonjeno glavo hoditi na srečanja Evropske ljudske stranke kot tisti, ki v Evropi omogočajo še enega Orbána. In nobenega dvoma ni, da to ne za Tonina ne za Novo Slovenijo ni lahka odločitev, še težje pa je stati za njo s pešanjem spomina na Janševo avtoritarno vodenje države. A Nova Slovenija je zadnja izmed etabliranih strank v državi, ki je – sicer po volitvah – rekla, da z Janšo ni pripravljena sodelovati. V tem trenutku nobena parlamentarna stranka – o tem sanja le podjetniška struja v SD – ni pripravljena sodelovati z njim kot predsednikom vlade. Niti ena.

A to, kakšen je bil Janša in kakšna je bila njegova vlada, je danes težava za Goloba in njegovo koalicijo. Zakaj? V času Janševe vlade so se javno le redki upali oglašati – za to, da naslednji dan doživiš diskreditacijo, da njegovi mediji začnejo po tebi in navadno tudi po tvoji družini zlivati golide gnojnice, ni treba biti le pogumen, ampak je treba imeti tudi dober želodec. Pa ne samo to: velja se spomniti, da so ljudje izgubljali položaje, projekte in celo službe, ker so se drznili oglasiti proti Janši in njegovi politiki. Danes se seveda to ne zgodi nikomur: sindikati so na primer neprimerno bolj glasni, upajo si stavkati, zahtevati svoje pravice, delodajalci ne hodijo zgolj kimat k velikemu šefu, ampak se vladi upirajo, oglašajo se umetniki, kmetje, nevladniki, novinarji si upajo biti kritični, celo kritikastrski. Ker imajo zdaj demokratično oblast. Danes vsi vedo, da jih ne čaka nobena kazen, nobeno maščevanje, da na primer ne bodo naslednji dan ukinili njihove oddaje ali delovnega mesta. Da ne bodo kazensko zamenjani, ker so kritizirali vlado ali Goloba. A kako vse skupaj učinkuje? Zdi se, da nobeni vladi še ni hkrati nasprotovalo toliko ljudi in različnih organizacij. A tako je zato, ker si upajo. Pod Janšo si niso. Pod Janšo je bilo ljudi, ki so se bili pripravljeni izpostaviti, malo. Ker je oblast s kritiki obračunavala. Jaša Jenull je imel na koncu za več deset tisoč evrov kazni. Nevladniki so ostali brez denarja in prostorov. Na TV Slovenija je 38 ljudi dobilo opomin pred odpovedjo pogodbe, nemalo ljudi pa je pogodbe dejansko izgubilo. Živeli smo v strahovladi. Zdaj živimo v normalni demokraciji, ki pa je avtomatično bolj kaotična, razprave neizprosne in močne – in to ustvarja vtis, da je neprimerno več ljudi nezadovoljnih.

Zato smo Janezu Janši lahko hvaležni. Ker je moral na enourni pogovor na nacionalno televizijo. In nas je spomnil, kaj je tisto, čemur so volivci rekli ne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.