Uvodnik / Že danes vemo
To je besedilo o Gazi in odgovornosti mednarodne skupnosti za pokol, ki tam pravkar poteka. Ta odgovornost je že nastala in soočenje z njo bo trdo. Trajalo bo desetletja.
V Evropi so narodi, ki se z odgovornostjo za zločine svojih odločevalcev ukvarjajo. Ne gre za zavzetost kar tako, le vedno znova se jim to zgodi. Preprosto obstaja nekaj takega, kot je kolektivna odgovornost za ravnanje države, čeprav je šlo za dejanja odločevalcev. To so narodi, ki so sposobni celo prevzeti zločine odločevalcev nase, ker vedo, da je to njihova dolžnost, da to morajo narediti zaradi prihodnjih generacij. Ki jim ne smejo pustiti zgodovine nerazčiščene.
Med narode, ki to zmorejo, spadajo – morda vas ta teza preseneča – tudi Slovenci. Ne glede na to, da zlasti slovenska desna politika rada izkorišča dogodke iz časa druge svetovne vojne, pred njo in po njej, je v Sloveniji od leta 1985 do 2015 potekala zelo odkrita in neizprosna javna razprava o drugi svetovni vojni, predvojnem in medvojnem sodelovanju z okupatorjem in povojnih pobojih ter odgovornosti komunistov. Težko je bilo za vse strani, na dan je prišlo veliko potlačenega gorja, a Slovenija je to razpravo in soočenje opravila.
Žal to ni edini zločin, s katerim se je morala soočiti. Drugi je bil storjen že v novi, demokratični državi. Govorimo seveda o izbrisanih 25.671 prebivalcih Slovenije, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. Več kot 20 let je potekala razprava o izbrisu, več kot 20 let smo se Slovenci obračali stran od tega zločina. A danes razen zakrknjene manjšine nihče več ne dvomi, da je bila tem ljudem storjena krivica in da je bil to zločin. Država se jim je opravičila, javnost pa je dejanje odločevalcev vzela nase. Tako naredijo zreli narodi.
Šestnajstega aprila 2002 dopoldan je nizozemski premier Wim Kok zaprosil za avdienco pri kraljici Beatrix. Ponudil ji je odstop zaradi dejanj, ki jih ni storil, zaradi dejanj, pri katerih ni bil udeležen. Odstopil je, ker je morala Nizozemska prevzeti svoj del odgovornosti za pokol, ki se je začel že 9. julija 1995. Šlo je za pokol v Srebrenici. »Z odstopom želimo pokazati, da je bila Nizozemska soodgovorna za padec Srebrenice,« je rekel Kok. Srebrenico, tako imenovano varno območje Združenih narodov, so leta 1995 varovali nizozemski vojaki, a so jo zavzele srbske sile pod vodstvom generalov Radislava Krstića in Ratka Mladića, v pokolu pa je bilo ubitih vsaj 7500 muslimanskih moških in otrok. Poročilo, ki je bilo razlog za odstop Kokove vlade, je razkrilo, da so takratni vodilni nizozemski častniki zadrževali informacije o potekajočem pokolu – da bi zavarovali ugled nizozemske vojske. Srbska vojska je namreč nizozemskim vojakom postavila ultimat: če želijo ostati živi, naj položijo orožje. Tako so se 13. julija nizozemski pripadniki mirovnih sil vdali, tri dni kasneje pa Srebrenico brez orožja in opreme zapustili. To je bila sramota, zaradi katere so nizozemski častniki molčali o tem, kaj se dogaja tam. V naslednjih dneh so Srbi pobili večino muslimanskih moških in otrok, njihova trupla pa zakopali v bližnjih gozdovih.
Nizozemska se še danes sooča s tem zločinom, v katerem njeni vojaki niso izstrelili enega naboja. Zadnji pretres je doživela leta 2019, 25 let po zločinu: vrhovno sodišče je še enkrat razsodilo, da je odgovorna za poboj vsaj 350 Muslimanov v Srebrenici, ker so imeli »nizozemski vojaki 10 odstotkov možnosti, da bi poboje preprečili«.
Vse to smo seveda navedli z razlogom. Ker se bo morala Evropa v prihodnjih desetletjih na enako trd in neizprosen način soočiti z današnjim zločinom, torej s sistematičnim izraelskim pokolom Palestincev v Gazi. Razsežnosti soočanja Evropejcev s tem zločinom so že danes grozljive. Izraelski pokol Palestincev poteka z očitno podporo ameriške vlade, evropske komisije in dejavno podporo večine vlad evropskih držav. Z dejavno podporo mislimo tudi na dobavo orožja Izraelu. Za te dobave že danes vemo, da bodo nekoč predmet odločanja o krivdi na evropskih sodiščih. Tako kot je bilo na Nizozemskem.
A stvari so še hujše. Mednarodna javnost ima že danes v rokah neprimerno več dokazov o genocidnem ravnanju izraelske vlade, kot jih je imela še leta po pokolu v Srebrenici. Vse je javno in transparentno. Toda vlade večine evropskih držav kljub temu še vedno iz zgodovinskih, ekonomskih in geopolitičnih razlogov podpirajo izraelsko vlado. Slovenije ni več med njimi, je ena izmed štirih evropskih držav (poleg Belgije, Irske in Španije), ki ravnanje Izraela že vidijo kot morebiten zločin zoper civilno prebivalstvo.
Ta zločin, ki mu ni videti konca, bo torej trdo legel na Evropo. In že zdaj vemo: najhuje bo v Nemčiji, državi, ki iz zgodovinskih razlogov tako zvesto in neizpodbitno stoji ob strani izraelski vladi.
Zato je tako pomembno, da Slovenija – pa čeprav ji bo to zdaj deloma morda celo škodovalo – stopi na pravo stran zgodovine. Ker bo odnos do genocida v Gazi za dolga leta postavil države in narode na politični in moralni zemljevid sveta – tudi znotraj Evrope same. Krvavih madežev evropske države in unija še desetletja ne bodo mogle izbrisati.
V Evropi je preprosto preveč narodov, ki s tem ne bodo mogli živeti. Tako kot Nizozemci niso mogli. In tako kot se je Slovenija v nekem trenutku morala soočiti z izbrisom – da je lahko šla naprej.
V ponedeljek, 22. januarja 2024, bo uredništvo Mladine ob 18. uri na Trgu republike v Ljubljani prižgalo sveče za Gazo. Postavili jih bomo pod zastave evropskih držav, ki stojijo nasproti vhoda v slovenski parlament. Veseli bomo, če se nam v tej gesti pridružite.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.