Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 10  |  Kultura  |  Film

Sociopatski, krvoločni kapitalizem

Film o začinjenem kapitalizmu 

za +

Začinjeni kapitalizem. Dune: Peščeni planet, 2. del (Dune: Part Two, 2024, Denis Villeneuve). 

Dune 2, posnet po sci-fi klasiki Franka Herberta, spominja na stare holivudske biblične spektakle, recimo na Deset zapovedi in Ben-Hura. Tam je bilo vse veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno – res masivno. Tudi tu je – veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno. Še celo viharji so strašanski – kot bi se odprlo Rdeče morje. Da o vojaški paradi, ob kateri bi se sline cedile Putinu, Xiju in Kim Džong Unu, in koloseju, pripravljenem na vesoljsko verzijo Gladiatorja, niti ne govorim – Taylor Swift bi se ga brezmejno razveselila. Biblični spektakli so bili vedno smrtno resni in svečani, vzvišeno obredni, brez kakega posebnega smisla za humor.

Tak je tudi film Dune 2 – smrtno resen, svečan, vzvišeno obreden, brez distance, nasičen s svojo resnobnostjo, zasičen s svojo usodnostjo, obseden s svojo brutalno masivnostjo in svojim masivnim brutalizmom. Biblični filmi so se dogajali v puščavi – in ja, Dune 2 se dogaja na peščenem, puščavskem planetu Arrakis, polnem sipin, orjaških biblično-vulvasto-kačastih črvov in »začimbe«, ekskluzivne, dragocene snovi (no, goriva), ki omogoča intergalaktična in medzvezdna potovanja (film se dogaja na začetku dvanajstega tisočletja, a do teleportacij in fraze »Scotty, beam us up« še niso prišli). In vsi vemo, kaj se v bibličnih spektaklih običajno dogaja v puščavah, teh psihedeličnih teatrih slepil, prividov, prikazni in vizij – kar na lepem se prikaže Mesija. On, ki je ta! The One! Neo! Ta, ki so ga čakali! Nea – ali Jezusa Kristusa, če hočete – kakopak tam zgoraj, v zelo oddaljeni galaksiji, nadomešča Paul Atreides (Timothée Chalamet), ki se – po pokolu nad Atreidesi, upravitelji Arrakisa in nahajališč »začimbe« (v filmu Dune smo videli, kako so jih napol šekspirjansko, napol telenovelistično pobili Harkonneni, prejšnji kolonisti Arrakisa) – z materjo, lady Jessico (Rebecca Ferguson), zateče globoko v puščavo, k staroselskim Fremenom, ti pa v njem vidijo Mesijo, ki jih bo rešil in odrešil. O tem ne dvomijo, saj je bil prerokovan. Paul – sveti Pavel – pa se mesijanske moči (in absolutne oblasti), do katere je menda upravičen, čedalje bolj boji (tako kot se boji ljudi, ki padajo na kolena in slavijo totalno, absolutno oblast), zato začne mistično, vesoljsko lady Macbeth implementirati lady Jessica, medtem ko se on sam – gnan z ljubeznijo do junaške, odporniške Chani (Zendaya) – neustrašno pridruži narodnoosvobodilnemu boju, fremenskim bojevnikom, gverilcem, partizanom, ki so strah in trepet orjaških, strahovitih, masivnih strojev, s katerimi Harkonneni (Stellan Skarsgård, Dave Bautista, Austin Butler) ne le strašijo, ampak tudi žanjejo »začimbo«. Partizani, precizni, hladnokrvni, učinkoviti, bušnejo iz peščene zasede – in stroji letijo v zrak. Pridejo v kosu, odidejo v koščkih. Toda: kaj ti bo NOB, če ne verjameš, da si Poklican in Izbran? Ni zgodovine brez aplavza.

Paul, ojdipski maščevalec, spozna to, kar v Botru spozna Michael Corleone – da ne moreš imeti oblasti in ljubezni. Dune 2 je ground zero vojne za naravne vire, tržnega nasilja, kolonializma, imperializma, fašizma in sovražnih prevzemov – film o začinjenem kapitalizmu, ki bi mu tu spodaj, na Zemlji, rekli neoliberalni kapitalizem ali nekrokapitalizem. Ali sociopatski, krvoločni kapitalizem. Ali pa kar populistični kapitalizem. To, da Paulov vzpon na oblast režira njegova mati, nova verska voditeljica fremenske skupnosti, ne preseneča – kapitalizem potrebuje vero. Veliko vere. Kot je nekoč poudaril Walter Benjamin – kapitalizem je religija. A ker sem rekel, da Dune 2 spominja na stare holivudske biblične spektakle, moram reči, da zelo spominja tudi na Vojno zvezd, pa le čeravno zato, ker je George Lucas pri eposu Franka Herberta, objavljenem leta 1965, dvanajst let pred Vojno zvezd, pokradel več kot pri Kurosawovi Skriti trdnjavi, serialu Flash Gordon in nacističnem Triumfu volje ( je Vladimir Harkonnen videti kot Jabba the Hutt ali Jabba the Hutt kot Vladimir Harkonnen?). Še bolj pa spominja na filme Eme Kugler – na Človeka s senco, Odmeve časa in Za konec časa. Kje jih je Denis Villeneuve videl, ne vem, a zagotovo jih je. (kino)

virMKcebZL8

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.