Slovenski otroci, ki so jih nacisti ukradli za širjenje nadrase

Dokumentarni film o ukradenih slovenskih dojenčkih in nacističnem rasnem eksperimentu

V Ljubljani se danes začenja 26. Festival dokumentarnega filma (FDF), kjer bo na ogled približno 25 celovečernih in krakih filmov. V tekmovalnem programu bo na ogled pet filmov, katerih rdeča nit so človekove pravice. Eden med njimi je otvoritveni film festivala, novi dokumentarec režiserka Maje Weiss Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna.

Gre za prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film. Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob iz bogatega materiala nemških, ameriških in slovenskih arhivov gledalca opozarja, da se vojna ni dogajala le nekoč, ampak se dogaja tu in zdaj, pred nami in našimi očmi.

Tokratni dokumentarec Maje Weiss o ukradenih slovenskih dojenčkih in nacističnem rasnem eksperimentu se navezuje na njen film Banditenkinder - slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki ga je predstavila pred desetimi leti.

"Že leta 2014 se mi je zdelo, da je zgodba o Lebensbornu vredna obravnave: fasciniral me je podatek, da so za rasni elitistični program nacisti izbirali tudi slovenske otroke. Ampak vsak film je težko delo, za vsak projekt je težko vedno znova zbrati sredstva, tako da nisem vedela, ali se bom tega lahko dejansko kdaj lotila. Pet let pozneje v zgodbo vstopi Nataša Konc Lorenzutti; pisala mi je, ko je na televiziji videla film Banditenkinder," je za MMC RTV Slovenija povedala Maja Weiss.

Film Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje ganljive in pretresljive zgodbe štirih slovenskih otrok Lebensborna - Ingrid von Oelhafen, Hayma Henryja Hayderja Franca Zagožna in Ivana Acmana, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Film je bil posnet v Sloveniji, Nemčiji, Belgiji in na Kostariki, kamor je življenjska pot ponesla štiri nekoč ukradene slovenske dojenčke.

Poleg pričevanj štirih slovenskih ukradenih otrok so Zajeti v izviru - Slovenski otroci Lebensborna tudi protivojni film in dokumentarec v spomin in opomin. Poleg protivojnega sporočila film opozori na daljnosežne posledice vojn in odpira vprašanja identitete in skritih zgodb, o katerih je treba javno spregovoriti.

Pri pisanju scenarija je režiserka sodelovala s pisateljico Natašo Konc Lorenzutti, tudi avtorico dokumentarnega romana Senca brez človeka: film v prozi, ki temelji na pričevanjih še živečih otrok Lebensborna in njihovih potomcev.

"Že leta 2014 se mi je zdelo, da je zgodba o Lebensbornu vredna obravnave: fasciniral me je podatek, da so za rasni elitistični program nacisti izbirali tudi slovenske otroke. Ampak vsak film je težko delo, za vsak projekt je težko vedno znova zbrati sredstva, tako da nisem vedela, ali se bom tega lahko dejansko kdaj lotila. Pet let pozneje v zgodbo vstopi Nataša Konc Lorenzutti; pisala mi je, ko je na televiziji videla film Banditenkinder."

Maja Weiss,
režiserka

"Ugrabitve otrok so se začele med vojno, Lebensborn pa je bil z namenom plemenitenja rase ustanovljen že prej, leta 1935. Spodbujali so nezakonsko materinstvo; ko so ženske v njihovi oskrbi rodile, so otroke takoj pregledali. Če se je rodil otrok z Downovim sindromom ali kakim primanjkljajem, so ga evtanazirali, ne da bi materi kaj povedali ali navedli vzrok smrti. Dobila je samo žaro. Nacisti so bili presenečeni, da se kaj takega sploh lahko zgodi, čeprav so tako pazljivo izbirali rasno linijo. V tem pogledu so se postavljali na mesto Boga, pripisovali so si stvariteljsko moč," je za MMC RTV Slovenija dejala Nataša Konc Lorenzutti.

Svetovno premiero je imel film oktobra lani v Nemškem filmskem inštitutu in Nemškem filmskem muzeju v okviru častnega gostovanja Slovenije na 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu.

Program Lebensborn je nacistična Nemčija vzpostavila leta 1935. Njegov namen je bil zajeziti padec natalitete arijske rase na več načinov, tudi z ugrabljanjem rasno ustreznih otrok. Idejni vodja Lebensborna je bil Heinrich Himmler.

V tekmovalnem programu letošnjega FDF so poleg filma Weiss še filmi Mož v črnem v režiji kitajskega režiserja Wang Bing, Popolno zaupanje v režiji Zhang Jialing, Stekleničarji Nemanje Vojinovića in Tišina razuma makedonske režiserke Kumjane Novakove.

Nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic podeljuje Amnesty International Slovenije. Filme bo ocenjevala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo snemalka in direktorica fotografije Lea Aymard, režiserka in scenaristka Urška Djukić ter iranski filmski in gledališki režiser Ajat Najafi.

Filme na FDF bodo prikazali še v sklopu Aktualni, družbenokritični, Miti, ikone, mediji ter Intimni in globalni portreti. Iz slednjega je tudi sklepni film letošnjega festivala Volneno v režiji Rebekke Nystabakk.

Retrospektivo bodo letos na FDF, ki bo potekal do 20. marca, posvetili angažirani cineastki Niki Autor.

gQeODvcmQtA