Je plagiirala, ni plagiirala?

Kje se začne avtorjeva umetniška svoboda in kje bi se morala nehati?

Je plagiirala, ni plagiirala? Kje se začne avtorjeva umetniška svoboda in kje bi se morala nehati? Naj takoj začnem s priznanjem: ne poznam dokončnega odgovora in ne morem dati finalne sodbe. Lahko pa navedem nekaj premislekov k dosedanji medijski naraciji in predvsem razčlenim nekatere posamične izjave, ki so jo zaznamovale.

Zgodbo, ki jo obravnavam, že dobro poznamo: avtorica romana Gabriela Babnik Ouattara se je javno opravičila drugi avtorici Malini Schmidt Snoj. Zato, ker je v svoji knjigi »Za angele, da jim ne bo dolgčas« objavila odlomke iz dela »Samo en ples«. Da je nekaj narobe, je posumila avtorica drugega romana in opozorila založbo Litera, ki je izdala knjigo domnevne prepisovalke in nato še svojo Mladinsko knjigo, ki je njeno delo natisnila. Ob tem je zahtevala troje: finančno odškodnino, umik iz prodaje in javno opravičilo. Vse je na koncu dobila.

Še več, v založbi Litera so javno priznali, da je njihova avtorica »dobesedno prepisala 68 odstavkov iz knjige avtorice Maline Schmidt Snoj, ne da bi za prepis pridobila dovoljenje avtorice ali založbe Mladinska knjiga, s čimer so bile nedvomno kršene avtorske pravice Maline Schmidt Snoj«. Orlando Uršič kot direktor založbe ni kupil razlage svoje avtorice, da je šlo za predelavo, ampak za »dobesedno prepisovanje«. Zato se je tudi on opravičil avtorici in založbi Mladinska knjiga.

Mar ni vse našteto dovolj, da bi lahko mediji suvereno poročali o prepisovanju oziroma plagiiranju? Najbrž res ne, ker prva vztraja pri svojem. Poglejmo, kako si je zgodbo o tem zamislila Nina Jerman, voditeljica pogovora v oddaji Panoptikum na TV Slovenija, posvečeni temi »literature na sodišču«.

Vse knjige so last vseh

Se morda osumljeni ves čas dogaja krivičen linč in kakšno je njeno temeljno pojasnilo? V oddaji nam Babnik Ouattara suvereno razloži: »Ko je knjiga natisnjena, je last vseh nas.« No, pa imamo novo formulo za licentia poetica, tokrat lastniško. Posebej etično njeno tovrstno prepričanje ne zveni. Pri tem ni povedala, ali trditev zanjo drži tudi v pravnem smislu ali le v bolj sproščenem pesniškem, kjer se v glavnem pod plazom omenjenih obtožb nenehno sklicuje na medbesedilnost.

Ko pravi, da je uporabila tovrstno literarno prakso, saj je vendar v svojem romanu navedla drugo avtorico, pri kateri je črpala navdih, ob tem zagotovo računa, da ji nihče ne bo mogel očitati plagiatorstva in prepisovanja. Da bodo ljudje zagovarjali njeno umetniško svobodo, ker je medbesedilnost »legitimni literarni postopek«, kot se je izrazila v oddaji. V tem ima popolnoma prav in tudi osnovna dilema je ves čas jasna: kje natančno se konča prepisovanje in začenja legitimen literarni prijem? Da bi znali ustrezno vpeljati razliko med obojim, moramo vedeti, kaj sploh pomeni uporabljena označba in kaj šteje za pravni prekršek prepisovanja besedila drugega avtorja. Kar je prejkone bolj nevarno in moteče od presoje, s katero ocenjujemo zgolj etični zdrs tovrstnega početja.

Zagotovo drži, da obstajata, relativno neodvisni med sabo, etična in pravna plat zapleta. Po definiciji za prepisovanje šteje, če avtor uporablja ideje, besedila ali druge dele dela drugega avtorja brez ustrezne navedbe ali dovoljenja. Vsaj navidezno se je temu pogoju Babnik Ouattara formalno poskušala izogniti in s tem kršitvi avtorskih pravic – na koncu knjige je omenila Schmidt Snoj kot svoj vir. Nasprotno ravnanje bi bilo etično nesprejemljivo tudi v literarnem, ne zgolj bolj akademskem okolju. Toda ali to zadostuje?

Alibi z navedbo vira in medbesedilnost

Avtorica v Panoptikumu postreže s opisom svoje pozicije takole: »Seveda zagovarjam idejo, da nisem prepisovala«. Ja, seveda ima »seveda« tudi svojo psihološko težo, če bi se kdo želel z njo ukvarjati.

Ker ni prepisovala, je zgolj predelovala. Toda kje natančno je meja? Vsi smo torej potencialni paraziti medbesedilnosti, o kateri zdaj največkrat govorijo, ker živimo v svetu, kjer je vse dovoljeno. Če so vse knjige last vseh, se tudi vse sme jemati. Mimogrede, zakaj se je potem sploh opravičila in kako iskrena je bila pri tem? V pogovoru ni dajala vtisa kakršnega koli obžalovanja, ampak zgolj nerazumljenosti, pa še to je pospremila z vtisom svoje naveličanosti.

Učenci, dijaki in študentje večkrat radi navajajo vir in s tem nimajo težav. Bolj pogumni celo priznajo, da so si pomagali z orodjem ChatGPT in ga morda nadgradili. Ni dvoma, da obstajajo okoliščine, v katerih bi lahko takšno prakso tudi sprejeli. Nas navedba vira res odveže sleherne etične in pravne spornosti?

Ni naivna

Marsikdo bi oporekal in dejal, da ima avtorica romana z navedbo Schmidt Snoj na svoji strani zagotovo dober argument ali vsaj pravniško domišljen alibi. Poglejmo, kako je v oddaji pojasnila svoje postopanje:

»Kot komparativistka, kot magistra prevajalne znanosti si nisem dovolila, da bi naivno prepisovala, tega si pač nisem dovolila, ampak sem uporabila postopek fikcije in fakcije… da zahtevajo od mene, da sem jaz naivno prepisovala, pomeni pravzaprav poseg v mojo ustvarjalno integriteto.«

Ko kar dvakrat ponovi, da si tega ne bi dovolila in celo uporabi nenavaden glagol, da so drugi naivnost »zahtevali« od nje, zveni njena razlaga najmanj čudno, saj ji tega, da je naivna, nihče ni očital. Najbrž je želela zgolj povedati, da so ji podtikali nepošteno ravnanje.

In smo spet pri njeni tezi o medbesedilnosti, kajti sama da piše v »fikcijski prozi« in ne »literarni prozi« kot Schmidt Snoj, nas je še podučila. Do tega da ima pravico, ker si želi svobode umetniškega izraza in čuti, da tisti, ki jo preprečujejo v nasprotno, posegajo v njeno ustvarjalno integriteto, saj velja, da je »literatura narejena iz literature«.

Literarna cenzura

Zagotovo ima prav v tem, ko zagovarja umetniško svobodo, toda ključno vprašanje ostaja, ali jo res na ustrezen način v situaciji, kjer ta tema preprosto ni predmet razprave. Če poantiram povedano dovolj plastično ob navedbi zgornjega primera: dijaka, ki bi uporabil ChatGPT in na koncu svoje domače naloge legitimno navedel vir, program umetne inteligence, najbrž ne bi resno jemali, ko bi učitelju pojasnil, da je njegovo delo avtorsko ali celo umetniško, saj ga je medbesedilno nadgradil, zato mora spoštovati njegovo integriteto.

Ta vidik je pomembno poudariti, ker se je nadaljevanje oddaje prevesilo v razpravo o dveh drugih literarnih delih. V studiu so spregovorili Matjaž Pikalo, ki ga je leta 1998 tožil policist, ker se je prepoznal v enem od stranskih likov v njegovi knjigi »Modri e«, in Breda Smolnikar, ki so jo na sodišču preganjale sestre družine Nakrst, saj so bile prepričane, da je v delu »Ko se tam gori olistajo breze« žaljivo opisala njihove starše. Temo literarne cenzure in svobode izražanja je dopolnil še literarni zgodovinar Luka Vidmar in pojasnil fenomen cenzure literarnih del.

Na ta način se je naracija v oddaji obrnila v smer razprave o svobodi umetniške besede in njenem omejevanju: se je morda Babnik Ouattara zgodila velika krivica in nekdo posega v njeno umetniško avtonomijo, njene knjige pa so cenzurirane? Takšne domneve, ki bi še okrepila zgrešenost razprave, si nihče v studiu ni upal na glas izreči.

Zameglitev razprave

Voditeljica v studiu ni imela nikogar, ki bi zelo neposredno komentiral primer domnevnega prepisovanja. Razen Miklavža Komelja, ki se je že pred oddajo nekajkrat energično postavil avtorici v bran in je tudi tokrat ponovil vajo. Gledalec torej ob njem ni mogel slišati nobene nepristrane informacije in vrata do zameglitve razprave so se zaradi mešanja dveh nepovezanih tematik še bolj na stežaj odprla.

»Leposlovje ostaja moteče ves čas, zakaj je tako?« se je spraševala voditeljica in zazdelo se je, da nekoga moti tudi Babnik Ouattara. Kasneje je Pikalo javno pojasnil nastalo zadrego v komentarju na Facebooku: »Tudi moja prva misel, ko me je Nina povabila v oddajo, je bila: kaj ima svoboda govora s plagiatorstvom? Pa sem kljub temu pristal na sodelovanje.«

Hotena ali nehotena podpora z naracijsko zastranitvijo, ko se je tema avtorskih pravic in plagiiranja ne samo pomešala, ampak celo prevesila v razpravo o svobodi govora in cenzuri, o čemer govorita primera dveh preostalih avtorjev, je s Komeljevimi intervencijami sicer ostala zvesta sprva razviti temi, ampak na bizaren način.

Komelj v obrambo plagiatu

Po eni strani je gost vztrajal, da je »disclaimer« v obliki omembe začetne avtorice čisto dovolj za razbremenitev očitka o prepisovanju in pojasnil, da avtorici očitajo to, kar sama navaja na koncu knjige. Skratka: da so očitki proti njej deplasirani. Edini gost, ki se je opredeljeval do primera, je avtorico torej branil.

Babnik Ouattara je pri koncu oddaje svoj pogled na umetniško ustvarjanje dopolnila še z emfatičnim poudarkom, da pri pisanju pač išče resnico. In navrgla upanje, da bi bilo njej podobnih literarnih iskateljev v prihodnje še več: »Ne gre za vir, gre za to, kaj sem iz tega naredila. Se pravi, kako sem s temi viri poiskala resnico… in upam, da bo prišlo še do podobnih pretvorb, ne plagiatov, ampak do, bom rekla, neke pravice do povzemanja, nanašanja, večbesedilnosti, medbesedilnosti.«

Komelj ji je nato pritrdil in navrgel še citat francoskega pesnika Comta de Lautréamonta: »Plagiat je nujen. Zaobsežen je v napredku.« Povedano drugače: namesto zagovora teze o medbesedilnosti je končal s pledoajéjem v podporo plagiatu, njegovi nujnosti in vlogi pri literarnemu napredku.

No, potem bi se lahko vsaj nehal pretvarjati in nam sporočil, kaj točno od dvojega zagovarja. Obojega hkrati ne more. Razen tega njegove ugotovitve sama avtorica, ki jo brani, najbrž ne sme biti vesela, saj prepisovanje zanika.

O neki nevarni ideji

S tem je padla še ena dihotomija v strokovni razpravi, v kateri smo bolj kot ne naleteli na brodolom. Komeljeva začetna premisa, da avtorica na noben način ni mogla plagiirati, saj je vendar navedla vir, pri čemer je vehementno hkrati branil tezo o uporabljeni tehniki medbesedilnosti, se je na koncu končala klavrno z njegovim ležernim priklonom dostojanstvu plagiatorstva.

Ampak kaj bi s tem, Panoptikum je pokazal, da je nekajtedensko tavanje slovenske literarne stroke v temi še hujše, kot smo mislili. Vzemimo zares v oddaji navrženo trditev, da se literatura piše skozi literaturo in da so knjige last vseh. Potem morda ni dilema, ali je nekdo plagiiral ali mogoče uporabil tehniko medbesedilnosti, temveč v nečem tretjem, s čimer si marsikateri pisec beli glavo. Predstavljajmo si: za sabo imate založbo in njena pričakovanja, radi bi napisali roman, morda vam manjka idej, časa in predvsem napisanih strani. V skladu z inovativno licentia poetica si potem pač postrežete, kjerkoli želite, ker so knjige drugih avtorjev tudi vaše. S tem je plagiat postal drugo ime za medbesedilnost.

No, lahko bi se vsaj glede tega strinjali: karseda dramatično velika zadrega bi morala nastati, če to sprejmemo kot pravilen opis, če se že ob omenjenem primeru literarna znanost pri nas, razen na abstraktni ravni, ne zna enoznačno opredeliti. Oddaja nam pri tem ni bila v pomoč.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**