Plošče / Bonnie "Prince" Billy: Lie Down In The Light
2008, Drag City
+ + +
Nova plošča avtorskih skladb Bonnieja "Princea" Billyja (aka Willa Oldhama) tokrat kroji njegov svet trpkih, žalobnih, šegavih, seksualno perverznih in v boga dvomečih in verujočih vsebin v bolj intimni atmosferi sproščenega kroga prijateljev. Z njimi ponovno pluje po samosvoje tolmačeni dediščini ameriške koreninaste godbe, ki se tokrat morda intenzivneje nasloni na odmeve countryja, duhovnih pesmi in raskavega folka, hkrati pa vanje vnaša sebi lastno ležerno senzibilnost, ki prekrije boleče usedline Oldhamovih skladb. Te usedline so se, vedno tiho zveneče, prikradle v naša ušesa skozi surovost posnetkov in skozi špranje navidezno nedodelanih, neubranih krhkih pesmi, ki so se v svoji sredici večkrat prelomile in v katere se je strupeno zažrl premolk kot ojačevalnik pomena in vsebine. Zadnja leta se ta surovost manifestira zgolj na živih nastopih, kjer so ravno špranje in prelomi tista kreativna iskrica, ki nenehno plemeniti izvedbe in samosvojo interpretacijo pesmi.
Če pa se zazremo v zadnja studijska albuma Bonnieja "Princa" Billyja, v The Letting Go in pričujočega Lie Down In The Light, ter spregledamo nekatere hudomušne in iskrive albume priredb v zadnjih letih, zaznamo bohotnost in polnjenje prej ogolelega skeleta njegovih skladb. Aranžmaji so sicer lahkotni, melodični, na trenutke celo rahlo poskočnejši, v slogu sredinskega folk rocka, ki ga Oldham občasno pregrizne tudi s sekcijo pihal, klarinetom, z goslanjem, s še vedno okornim klavirjem in z zvenom orgel. Čistejša produkcija potisne njegov glas v ospredje in ga bolj kot kadarkoli prej naredi močnega, manj členjenega in s tem bolj zavezanega melodiji. To plemeniti v harmonskih prepletih s spremljajočimi vokali, ki bodisi poudarjajo besedilo ali pa se zapletajo v dvogovor, kot na primer v pesmih So Everyone in You Want That Picture, kjer prednjači vokal Ashley Webber. Prva je hudomušna pesem o felaciji v javnosti, druga prinaša zgodbo v zlomljeni govorici razpadajočega odnosa med moškim in žensko, med krivim in trpečim, ki se pomirita šele v soočenju z minljivostjo. Ploščo preveva svojstvena mirnost, že kar toplina in milozvočje, ki se odstirata v besedilih in glasbi, celo tako zelo, da z ubranostjo prekrijeta tudi trpkejše in jedkejše sporočilo nekaterih pesmi.
Morda se Bonnie "Prince" Billy še nikoli ni dotaknil miline tako kot na plošči Lie Down In The Light, na kateri zveni lepše kot doslej, a s tem je, žal, izpodrinil tisto sivo podstat, ki je vela iz njegove osebnoizpovedne glasbe in ji dajala težo, tokrat pa je zdrknil v sicer vešče nadzorovano melanholijo.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + +
Nova plošča avtorskih skladb Bonnieja "Princea" Billyja (aka Willa Oldhama) tokrat kroji njegov svet trpkih, žalobnih, šegavih, seksualno perverznih in v boga dvomečih in verujočih vsebin v bolj intimni atmosferi sproščenega kroga prijateljev. Z njimi ponovno pluje po samosvoje tolmačeni dediščini ameriške koreninaste godbe, ki se tokrat morda intenzivneje nasloni na odmeve countryja, duhovnih pesmi in raskavega folka, hkrati pa vanje vnaša sebi lastno ležerno senzibilnost, ki prekrije boleče usedline Oldhamovih skladb. Te usedline so se, vedno tiho zveneče, prikradle v naša ušesa skozi surovost posnetkov in skozi špranje navidezno nedodelanih, neubranih krhkih pesmi, ki so se v svoji sredici večkrat prelomile in v katere se je strupeno zažrl premolk kot ojačevalnik pomena in vsebine. Zadnja leta se ta surovost manifestira zgolj na živih nastopih, kjer so ravno špranje in prelomi tista kreativna iskrica, ki nenehno plemeniti izvedbe in samosvojo interpretacijo pesmi.
Če pa se zazremo v zadnja studijska albuma Bonnieja "Princa" Billyja, v The Letting Go in pričujočega Lie Down In The Light, ter spregledamo nekatere hudomušne in iskrive albume priredb v zadnjih letih, zaznamo bohotnost in polnjenje prej ogolelega skeleta njegovih skladb. Aranžmaji so sicer lahkotni, melodični, na trenutke celo rahlo poskočnejši, v slogu sredinskega folk rocka, ki ga Oldham občasno pregrizne tudi s sekcijo pihal, klarinetom, z goslanjem, s še vedno okornim klavirjem in z zvenom orgel. Čistejša produkcija potisne njegov glas v ospredje in ga bolj kot kadarkoli prej naredi močnega, manj členjenega in s tem bolj zavezanega melodiji. To plemeniti v harmonskih prepletih s spremljajočimi vokali, ki bodisi poudarjajo besedilo ali pa se zapletajo v dvogovor, kot na primer v pesmih So Everyone in You Want That Picture, kjer prednjači vokal Ashley Webber. Prva je hudomušna pesem o felaciji v javnosti, druga prinaša zgodbo v zlomljeni govorici razpadajočega odnosa med moškim in žensko, med krivim in trpečim, ki se pomirita šele v soočenju z minljivostjo. Ploščo preveva svojstvena mirnost, že kar toplina in milozvočje, ki se odstirata v besedilih in glasbi, celo tako zelo, da z ubranostjo prekrijeta tudi trpkejše in jedkejše sporočilo nekaterih pesmi.
Morda se Bonnie "Prince" Billy še nikoli ni dotaknil miline tako kot na plošči Lie Down In The Light, na kateri zveni lepše kot doslej, a s tem je, žal, izpodrinil tisto sivo podstat, ki je vela iz njegove osebnoizpovedne glasbe in ji dajala težo, tokrat pa je zdrknil v sicer vešče nadzorovano melanholijo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi