29. 10. 2008 | Mladina 44 | Kultura
Vodnik po rdečih tabletkah
Kratki pregled najkakovostnejših dokumentarcev zadnjega časa
When the Levees Broke
Vsi, ki so tisto leto prebrali eno samo knjigo, in sicer Da Vincijevo šifro, so par let kasneje videli en sam dokumentarec, in sicer Zeitgeist. Kar je seveda bistveno premalo. Kot je že pred časom pronicljivo zapisal kolega Marcel, so dokumentarci danes nadomestili medije - vsaj glede njihovega nekdanjega poslanstva kvalitetnega obveščanja in kritične analize. Najbolj množični mediji so že zdavnaj postali tazadnje kuzlice kapitala in tudi domnevni dolgoletni praporščaki udarne levice, kot je The New York Times, so tu predvsem zato, da prikrijejo, zameglijo in ravno dovolj potvorijo, da se v družbi ne začnejo nujne korenite spremembe.
Živimo na vrhu razmaha planet-požirajočega Imperija in zdi se, da je v dolgi zgodovinski stavi Orwella in Huxleyja vsaj v zahodni družbi zmagal slednji, saj vejo za Velikega brata samo v tretjem svetu in pa seveda tisti, ki prestopijo črto še dopustnega. Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj je Matrica napravila tak trajen bum med misleci, dokler me ni nekega dne prešinilo: zato, ker je to doslej najboljša ZF-metafora za svet, v katerem živimo. Metafora je pravzaprav grozljivo eksaktna: panj za panjem za panjem lično spravljenih živih mrličev, ki navidez zadovoljno brlijo vsak v svojem kvadrčku navidezne realnosti, medtem ko iz njih demonske mašine sesajo vsak zadnji džul energije.
Na krilih Reaganove deregulacije in Clintonovega laissezfairovstva smo dobili vrli novi svet, v katerem pet do šest zlohotnih behemotov kontrolira tudi do devetdeset odstotkov dnevnih informacij. A kot se je razvila tehnologija represije in nadzora, so se drastično znižali tudi produkcijski stroški medijskih vsebin in tudi zato zadnjih deset let opazujemo razcvet žlahtnega žanra partizanskih dokumentarcev. V pričujočem prispevku naštevam nekatere najbolj relevantne izmed njih, ki so lahko fina iztočnica za nadaljnje raziskovanje.
Posamezne informacije v posameznem dokumentarcu je seveda vedno treba jemati z zrnom soli - pravo in zanesljivo sliko naše klavrne realnosti dobi človek šele, ko jih dovolj združi v mozaik. Morda največja ironija demokracije bi bila ta, da so vsi relevantni podatki povsem dostopni, le da je 97 odstotkov ljudi preveč spasiviziranih in steroriziranih, da bi trikrat kliknili in jih našli. Je pa res, da je mozaik, ki se na ta način sestavi, potem kot Morpheusova rdeča tabletka iz Matrice: po njej ni poti nazaj. Če izstopiš iz Matrice, postane svet kar naenkrat pust in neskončno grozeč prostor.
Politika
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.