Kultura  |  Film

Sedem duš

Seven Pounds, 2008 Gabriele Muccino

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 7  |  19. 2. 2009

Pasijon.

Sedem duš je patetični altruizem s twistom. In ker vas na koncu čaka veliko »razkritje«, vam ne morem razkriti, zakaj hoče Will Smith narediti samomor, pa četudi stanuje na isti ulici kot Christian Bale, groteskno shujšani mučenik, ki v filmu Machinist dve leti ne zatisne očesa. Toliko - da ne boste po koncu filma rekli, hej, zakaj nisi povedal, da gledamo Machinista. Lahko vam povem le, da hoče dobri Will, ki se je v filmu Jaz sem legenda samaritansko, samomorilsko žrtvoval za človeštvo, narediti samomor, le da se skuša tokrat pred smrtjo napol pravljično in napol morbidno razpršiti med sedem duš, ali bolje rečeno - svoje vitalne organe hoče podariti sedmim ljudem, popolnim tujcem. Toda preden jih daruje, mora preveriti, če si ti ljudje njegove organe sploh zaslužijo, če so res »dobri« in angelski, če so torej pravljična bitja - saj veste, da ni slučajno med njimi kak arogantni brezvestnež, ki med šofiranjem ne gleda ceste, ampak raje tekstira s svojim blackberryjem. Da je Will ujel srečo, smo videli v Iskanju sreče, ki ga je - tako kot Sedem duš - posnel Gabriele Muccino, toda zdaj se mu film zavrti nazaj, heh, skoraj v leto nič, kajti slepi spregledajo in bolni ozdravijo.