Kultura  |  Film

Zbiralci perja

Aleksandar Petrović Bekim Fehmiu, Olivera Katarina, Bata Živojinović, Mija Aleksić

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 7  |  19. 2. 2009

Zbiralci perja so legenda zase - eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov in tudi eden izmed najbolj nagrajenih, mednarodno opaznih in priznanih. Ne le da je na festivalu jugoslovanskega filma v Puli pobral Zlato areno za najboljši film, ampak je bil nominiran tudi za tujejezičnega Oskarja in tujejezični Zlati globus, medtem ko je v Cannesu snel dve nagradi, tudi grand prix žirije. Film je bil v Jugoslaviji orjaški hit, toda mnogim je šel v nos - zdel se jim je »sumljiv«, »premalo jugoslovanski«, češ da se ne ukvarja s perečimi socialnimi in moralnimi problemi, ki so tedaj pestili jugoslovansko družbo. Vsekakor, Zbiralci perja so bili čudovito osvobojeni vse socialistične navlake, vse samoupravne gravitacije, navsezadnje, glavni junaki te klasike so ljudje, ki so socializem in samoupravljanje izumili in ju vzeli zares, ljudje, ki jim je smisel za svobodo prirojen - Romi. Specifično: glavni junak, ljubimec bujne kavarniške pevke (Olivera Katarina), je spontani in divji, melanholični in strastni Beli Bora (Bekim Fehmiu), ki se preživlja z zbiranjem perja in ki v zbiranju perja uživa tako kot v življenju. Le zakaj ne bi? Zbiralec perja je zbiralec življenja. Življenje je pač kot perje, ki ga bo slej ko prej zgrabil veter, zato Bora ne beži niti pred bizarnostjo niti pred surovostjo - niti pred mesom niti pred krvjo. Niti pred temo svojih fantazij niti pred belino svojega revolta in svoje anarhije. Na svet je pogledal z drugačnimi očmi kot ostali Jugoslovani - mozaično in sublimno, kot da bi hotel postati veter, ne pa vetrnjak.