audio / Drugo godbo na letni oder Gala hale!!
Utrinki s festivala Druga godba 2009
Goran Kompoš
MLADINA, št. 22, 4. 6. 2009
Gétatchèw Mèkuria, eden od vrhuncev letošnjega festivala
© Nada Žgank
V petindvajseti ponovitvi Druge godbe so spet izstopale prave “druge” godbe in ne več tiste z na prvi mah opaznim world music izvorom, za kar je ta festival pri širši publiki postal sinonim v zadnjih letih. Za najuspešnejše so se pokazali koncerti, ki ohlapni pojem world music širijo v nam bližjih zahodnjaških prečenjih, dasiravno so tudi drugi - globoko v svetovnogodbenih tradicijah zakoreninjeni zvezdniški glasbeniki - postregli s korektnimi, standardno dobrimi nastopi. Razlike v uspešnosti koncertov so se odprle tudi skozi prizmo samih lokacij. Medtem ko smo se v Križankah z glasbeniki družili na daleč in v Klubu Cankarjevega doma sedeč, nas je na obeh nastopih na letnem odru Gala hale vse skupaj poneslo ekstatično vzdušje.
Že zato si koncerta The Ex & Gétatchèw Mèkuria ter Nomo zaslužita najvišje ocene. Križanje ro-ckovskih in etiopskih muzik prvih nas je nemara celo zavrtinčilo v letošnji koncertni vrhunec. Padle so kulturne, medgeneracijske in ne nazadnje glasbene razlike, ki so se v skupinskem veselju navzočih skrčile v utripu hipnotičnih ritmov. V širok nasmeh nam je usta raztegnilo tudi posodobljeno prebiranje afrobeata, funka in kopice drugih zvočnih primesi detroitsko-čikaške zasedbe Nomo, ki je svoj nastop z “izštekanim” kosom končala med prepevajočimi obiskovalci. Pravo nasprotje te atmosfere je prinesel uvodni, frankofonsko obarvan večer. Branko Završan s svojimi priredbami Jacquesa Brela in dovtipi o Francozih ter družbenokritični šansonjerski rimoklepač Abd Al Malik, katerega poezija je zaživela šele ob spremljavi klavirja in harmonike, na velikem odru nista našla pravega stika z občinstvom. Tega je deloma uspelo poiskati prvaku arabskega popa Khaledu z njegovo Aicho. Res je sicer, da je deloval nekoliko ležerno, celo naveličano, a z glasbo nas je spet prepričal. S svojim markantnim glasom (in stasom) pa je navdušila zvezdnica Ouomu Sangaré. Izpostaviti je treba predvsem izvrstno, izrazito tradicionalno zvenečo skladbo, s katero je Malijka ob svoji sicer morda nekoliko preveč zahodnim ušesom prikrojeni glasbi močno dvignila vzdušje.
Festivalsko pisanost glasbenih tradicij so dopolnili še afriški blues, flamenko, samba, bossa nova (po slovensko) in starodavna turška glasba, v nedeljo pa se je s koncertom Istranov Vruja in korziških polifonikov A Filetta primerilo še sklepno dejanje letošnje Druge godbe, ki si jo bomo zapomnili predvsem po obeh izvrstnih koncertih na letnem odru Gala hale. Seveda ne gre pričakovati, da bi v prihodnje tam lahko spremljali eminentne - stadionskih koncertov vajene - glasbenike, bi pa vsekakor veljalo širiti festival tudi v to bolj alternativno obarvano smer. Ne nazadnje se je na obeh koncertih nabrala številna in predvsem angažirana množica glasbenih entuziastov.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Goran Kompoš
MLADINA, št. 22, 4. 6. 2009
Gétatchèw Mèkuria, eden od vrhuncev letošnjega festivala
© Nada Žgank
V petindvajseti ponovitvi Druge godbe so spet izstopale prave “druge” godbe in ne več tiste z na prvi mah opaznim world music izvorom, za kar je ta festival pri širši publiki postal sinonim v zadnjih letih. Za najuspešnejše so se pokazali koncerti, ki ohlapni pojem world music širijo v nam bližjih zahodnjaških prečenjih, dasiravno so tudi drugi - globoko v svetovnogodbenih tradicijah zakoreninjeni zvezdniški glasbeniki - postregli s korektnimi, standardno dobrimi nastopi. Razlike v uspešnosti koncertov so se odprle tudi skozi prizmo samih lokacij. Medtem ko smo se v Križankah z glasbeniki družili na daleč in v Klubu Cankarjevega doma sedeč, nas je na obeh nastopih na letnem odru Gala hale vse skupaj poneslo ekstatično vzdušje.
Že zato si koncerta The Ex & Gétatchèw Mèkuria ter Nomo zaslužita najvišje ocene. Križanje ro-ckovskih in etiopskih muzik prvih nas je nemara celo zavrtinčilo v letošnji koncertni vrhunec. Padle so kulturne, medgeneracijske in ne nazadnje glasbene razlike, ki so se v skupinskem veselju navzočih skrčile v utripu hipnotičnih ritmov. V širok nasmeh nam je usta raztegnilo tudi posodobljeno prebiranje afrobeata, funka in kopice drugih zvočnih primesi detroitsko-čikaške zasedbe Nomo, ki je svoj nastop z “izštekanim” kosom končala med prepevajočimi obiskovalci. Pravo nasprotje te atmosfere je prinesel uvodni, frankofonsko obarvan večer. Branko Završan s svojimi priredbami Jacquesa Brela in dovtipi o Francozih ter družbenokritični šansonjerski rimoklepač Abd Al Malik, katerega poezija je zaživela šele ob spremljavi klavirja in harmonike, na velikem odru nista našla pravega stika z občinstvom. Tega je deloma uspelo poiskati prvaku arabskega popa Khaledu z njegovo Aicho. Res je sicer, da je deloval nekoliko ležerno, celo naveličano, a z glasbo nas je spet prepričal. S svojim markantnim glasom (in stasom) pa je navdušila zvezdnica Ouomu Sangaré. Izpostaviti je treba predvsem izvrstno, izrazito tradicionalno zvenečo skladbo, s katero je Malijka ob svoji sicer morda nekoliko preveč zahodnim ušesom prikrojeni glasbi močno dvignila vzdušje.
Festivalsko pisanost glasbenih tradicij so dopolnili še afriški blues, flamenko, samba, bossa nova (po slovensko) in starodavna turška glasba, v nedeljo pa se je s koncertom Istranov Vruja in korziških polifonikov A Filetta primerilo še sklepno dejanje letošnje Druge godbe, ki si jo bomo zapomnili predvsem po obeh izvrstnih koncertih na letnem odru Gala hale. Seveda ne gre pričakovati, da bi v prihodnje tam lahko spremljali eminentne - stadionskih koncertov vajene - glasbenike, bi pa vsekakor veljalo širiti festival tudi v to bolj alternativno obarvano smer. Ne nazadnje se je na obeh koncertih nabrala številna in predvsem angažirana množica glasbenih entuziastov.