Kultura  |  Plošča

PAUL WHITE: The Strange Dreams of Paul White

2009, One Handed

+ + + + +

Borka  |  Mladina 22  |  4. 6. 2009

V gneči svežih 'beatmakerjev' Paul White velja za 'londonskega kralja'. Obvlada sempladelične prakse, izstopa pa predvsem zato, ker v estetski okvir inštrumentalnega hiphopa dodaja nianse neštetih žanrov: psihedelije, drugih godb, evropskega 'library' fenomena in najraje progresive iz šestdesetih in sedemdesetih let. Paul je večkrat opozoril, da je njegovo glavno vodilo zabava, kar pa ne pomeni, da je njegova glasba zabavna in lahkotna. Večinoma gre za udrihajoče ali abstraktne podlage z igrivimi aranžmajskimi in melodičnimi rešitvami. White si na prvencu ne prizadeva za tehnično dovršenost in se ne ubada s tem, kako material 'mora' zveneti. Raje se posveča gruvu, ki ga gradi s kombiniranjem nekonvencionalnih zvokov, spotoma pa se elegantno izogne žanrskemu etiketiranju.