Kultura  |  Film

Sveti Jurij ubija zmaja

Sveti Georgije ubiva aždahu, 2009 Srđan Dragojević

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 24  |  18. 6. 2009

Peti letni čas - vojna.

Blatni, somračni epos Sveti Jurij ubija zmaja, najdražji srbski film, skuša pojasniti srbsko mentaliteto. In da bi jo pojasnil, potrebuje vojno. Začne se leta 1912, med srbsko-turško vojno, nadaljuje s I. svetovno vojno in konča s pripisom: »In tako je bilo potem celo 20. stoletje.« Ko gredo drugi na vojno, znorijo - Srbi pa gredo na vojno zato, da ne bi znoreli. Tako pravi Djordje (Lazar Ristovski), heroj srbsko-turške vojne, »osvoboditelj Srbije«, zdaj žandar ob Savi, ki razmejuje Srbijo in Avstro-Ogrsko. Vas, v kateri skrbi za red, je Srbija v malem, pikareskni paralelni svet, remiks Podzemlja in starogrškega zbora, bakanalijska kolonija ekscentrikov, lunatikov, frikov, pijancev, slepcev, militaristov in mitomanov, vse po vrsti samih invalidov iz prejšnjih vojn, ki se preživljajo s švercanjem. Tu je obtičal tudi Gavrilo (Milutin Milošević), mladenič, ki je med srbsko-turško vojno izgubil roko, tako da zdaj stoično in avtodestruktivno natepava Katarino (Nataša Janjić), Djordjevo mlado, seksi ženo. Djordje ve, kaj se dogaja - mazohistično trpi, a ga ne ubije. In ko se začne I. svetovna vojna, ki jo - ne naključno - sprožijo sami Srbi (v Avstro-Ogrsko »nehote« pretihotapijo Gavrila Principa), se takoj javi, kajti vojna je manjše zlo od prešuštva. Vojna ni nič v primerjavi z ženo, ki vara moža. Srbi začenjajo vojne, ker jih žene varajo - in da jih ne bi varale, medtem ko so na vojni, morajo na vojno vsi Srbi, tako »kurčetine« kot »pičke«. Mačizem, posesivnost, avtodestruktivnost, mazohizem in patos so fotorobot srbskega Principa.