Film / Pokvarjeni poročnik: New Orleans

zadržan +

Legvanski trans.

Werner Herzog, sloviti nemški auteur, režiser kriminalke Pokvarjeni poročnik: New Orleans, je rekel, da ni nikoli videl tistega kultnega Pokvarjenega poročnika, ki ga je na začetku devetdesetih posnel Abel Ferrara, toda William Finkelstein, scenarist te kriminalke, ga je očitno videl. Tudi poročnik McDonagh (Nicolas Cage) je namreč nor, zblojen, jezen, tesnoben in neprespan, tudi McDonagh je džanki, tudi McDonagh se lepi na kokainsko prostitutko (Eva Mendes), tudi McDonagh krši vse »zapovedi«, tudi McDonagh je stopil na »temno« stran, ali bolje rečeno: z ilegalno, gangstersko, dilersko, neinhibirano stranjo, ki jo preganja, je tako fasciniran kot Harvey Keitel v Ferrarovem Pokvarjenem poročniku. Ko nekoga ubijejo, dahne: »Ustreli ga še enkrat - njegova duša še vedno pleše!« Nicolas Cage dela vse, da bi kanaliziral Harveyja Keitela. Drogo dobi kar na policiji - prek tipa, ki fura skladišče z zaplenjeno »robo«. In če ne gre drugače, jo krade dilerjem ali pa reakreativnim uživalcem - pod pretvezo racije, se razume. In ko začne sredi racije porivati punco nekega tipa, ki mora to potem gledati, izgleda kot travestija Keitela, ki si ga je drkal pred avtom, v katerem sta sedeli najstnici, ki sta morali simulirati oralni seks. Čakajte, da pride v dom za starejše. S pištolo! Hej, zadnje dni je spal le eno uro. Nič, Cage počne čudne, groteskne, nelogične reči, toda nikar ne mislite, da je to posledica Ferrare - ne, au contraire, nas prepričuje Herzog: to je posledica New Orleansa. Njegov film se dogaja takoj po apokaliptičnem divjanju Katrine, ko Ameriki - Bushevi administraciji - ni uspelo zavarovati in rešiti prebivalcev Big Easyja. In McDonagh, histerični populist, ne izgleda ravno kot policaj, ki bi lahko koga zaščitil ali rešil. Herzog ga sprofilira kot alegorijo sil, ki so po Katrini zatajile. »Reši me,« vpije na začetku neki kriminalec, ki ga zaliva voda. McDonagh sikne le: »Misliš, da se bom zaradi tebe močil?«