Kultura

Prožen hiphop

Sole & The Skyrider Band v Menzi pri koritu

Goran Kompoš  |  Mladina 4  |  28. 1. 2010

Leto se je komaj začelo, pa smo že dobili nekaj zanimivih hiphoperskih dogodkov. Pred štirinajstimi dnevi se je tod mudil DMC, član ene najvplivnejših hiphop zasedb Run-D.M.C., ki je v osemdesetih letih minulega stoletja odločilno sooblikovala podobo repa. Minulo soboto pa je s koncertom v Menzi pri koritu domačo publiko s samosvojo - zdaj ne več tako novo - različico sodobnega repa že tretjič nagovoril Sole.
Skozi prizmo začetkov lahko obema pripišemo inovativnost, toda Run-D.M.C. je bila svoj čas ena najpopularnejših hiphop zasedb, Sole pa je povsem obroben ustvarjalec, ki poleg tega prej kot hiphopersko publiko najbrž nagovarja poslušalce z indie rockovskim ozadjem. Zdi se, da je s svojo razmeroma drzno kombinacijo rockovskih in hiphoperskih izročil neprebavljiv za neprožno, (paradoksalno) puristično repersko uho. Kljub temu - tudi kot soustanovitelj Anticonovega kolektiva - velja za enega tistih ustvarjalcev, ki sodobnemu repu osvetljujejo eno izmed poti naprej. In to čeprav po desetih letih ne ponuja nič več bistveno novega. A to je pač le ta žalostni odsev aktualnega rimoklepaštva, ki z nekaj izjemami že vrsto let stopiclja na mestu.
Sole ima posebnost, ki je za konvencionalnega hiphoperja kost v grlu, in to so bržkone njegove glasbene podlage, ki dodatno razsežnost dobijo prav v koncertnem kontekstu. Namesto standardnih beatov mu glasbo v živo sestavlja dvojec (ob prejšnjem obisku še trojec) The Skyrider Band, ki v ro-ckovsko trdo formo staplja električni bas, sempler in živo bobnanje. Sicer se zdi, da ni nič prepuščeno naključju, a takšen postopek je kljub temu prožnejši in intenzivnejši, kot velja za prevladujočo repersko strujo.
Zasedba je prišla k nam predstavljat svoj novi album Plastique, ki ga odlikujejo angažirana družbenokritična besedila. Ne povsem ignorantski poslušalec bo v njih prepoznal teme, ki že vrsto let nakazujejo sprevrženost sodobne družbe, zato tu ne gre iskati kakšnih sporočilnih presežkov, dasiravno se Sole izogne pretiravanju s klišeji. Čeprav je po prejšnjem albumu menda dve leti kontempliral v arizonskih gozdovih, še naprej opozarja na nesmislov polne sodobne življenjske usmeritve. Stvar, ki nekoliko zmoti to njegovo prespraševanje, je morda le interpretacija. Morebiti je bila deloma kriva utrujenost, a Solu je tokrat zmanjkalo jeze ali pa cinizma. V vselej melanholični podstati njegovih flowov se prej odpre dimenzija nekakšne vdanosti v usodo. Manjka tiste jezne nezadovoljnosti, preveč pa je jamranja, že skoraj obupa in dvoma o možnosti sprememb. Za zdaj zasedbi skozi prizmo celovitosti sicer še uspe poviti nadpovprečen reperski koncert, ob morebitnem vnovičnem obisku pri nas pa bi si vsekakor želel ščepec pokončne drže več.