Kultura  |  Film

Kuhinja z dušo

Soul Kitchen, 2009 Fatih Akin

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 15  |  15. 4. 2010

Želodec evropskega sna.

Kuhinja z dušo gre po poti fars, ki so častile kulinariko, joie de vivre, eros in bakanalije, le da mikrokozmosu, ki ga vzpostavi v hamburški restavraciji Soul Kitchen, natakne obraz nove Evrope, prešpikane z multikulturalizmom, elanom migrantske ilegalnosti, kitajskimi fantazijami, orgijami špekulativnega kapitala, agonijami malega podjetništva in malimi alegorijami šengenske represije. Zinos (Adam Bousdoukos), nemški Grk, ki mu punca zbeži na Kitajsko, svojo restravracijo, ki ji sanitarna komisija pokaže rumeni karton, fura po starem, dokler ne dobi novega chefa (Birol Ünel), ki jo prelevi v gastronomski hit, s katerim pride tudi boljša glasba (in entuziastična, ekscentrična klientela), toda Illias (Moritz Bleibtreu), Zinosov brat, sicer jetniški tič, jo potem pri pokru - z nepremičninskim špekulantom - zafura, tako da vse skupaj mutira v energični, burleskni, dobro nagneteni, sitkomski banket, kjer pripravljanje in konzumiranje hrane izgleda kot pakiranje in redizajniranje Evrope. Ko boste gledali Kuhinjo z dušo, boste dahnili to, kar v romantični komediji Ko je Harry srečal Sally dahne gostja v restavraciji, v kateri Meg Ryan doživi tisti lažni orgazem: »I'll have what she's having.«
(Kinodvor)