Kultura  |  Film

Mediterraneo

Gabriele Salvatores Diego Abatantuono, Claudio Bigagli, Giuseppe Cederna

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 18  |  6. 5. 2010

Mediterraneo, italijanski oskarjevski nostalgik, zastavi dramatično vprašanje: ali lahko prijatelji spijo z isto žensko in še vedno ostanejo prijatelji? Odgovor je nedvoumen: prijatelji, ki spijo z isto žensko, lahko ostanejo prijatelji, če imajo dobrega režiserja. Mediterraneo je film o seksu, kreaciji in mizansceni. O kreaciji in mizansceni spomina: kako se stvari spominjati, še preden se končajo? Ali bolje rečeno: kako se jih spominjati, dokler še trajajo? In Mediterraneo zelo lepo pokaže, da zgodovina živi le od mizanscene ljudi, prestrašenih, da se jim ne bo nič zgodilo. Poročnik italijanske vojne mornarice se spominja, kako so ga med II. svetovno vojno s sedemčlansko posadko poslali na neki grški otok, s katerega naj bi opazoval sovražnikove bojne premike in potem o njih obveščal vrhovni štab, toda ko se izkrcajo, ugotovijo, da je otok povsem zapuščen. Skalnata, ogolela pokrajina s pičlo vegetacijo, snop napol razpadajočih, napol porušenih hiš, odsotnost kakršnekoli pozitivne scenografije in popolna neobljudenost še najbolj spominjajo na odsluženo filmsko lokacijo, ki pa jih potopi v ultimativno »make-love-not-war« utopijo, v kateri lahko nekaznovano in varno seksajo z isto žensko, v kateri se lahko narednik izdaja za poročnika in v kateri lahko mali nerodnež dobi žensko vseh moških.