Kultura  |  Film

Pisma Juliji

Letters to Juliet, 2010 Gary Winick

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 29  |  22. 7. 2010

Pod toskanskim soncem.

Kdor je videl Chloe, zadnji film Atoma Egoyana, ve, kako zelo se zna seksualno osvoboditi Amanda Seyfried, če se znajde v objemu starejše ženske, toda Vanessa Redgrave ni Julianne Moore - v svoji častitljivi starosti si lahko privošči le še romantične spomine na italijanskega žrebca, ki ga je pred petdesetimi leti spustila iz rok.

Amanda Seyfried - alias Sophie, fact-checkerka pri prestižnem New Yorkerju, pojmu faktične točnosti - ji pri iskanju te »izgubljene« ljubezni pomaga, toda v Pismih Juliji - hja, Capuletovi Juliji iz Verone! - obstaja le kemija med klišeji in naključji, ki pa so tako predvidljivi kot to, da je na videz ošabni in brezčutni vnuk Vanesse Redgrave v resnici velik humanist, in kot to, da »izgubljenega« Italijana igra Franco Nero, nekdanji mož Vanesse Redgrave. Take romance je Hollywood nekoč postavljal v afriške kolonije, Pisma Juliji, tipični chick flick, pa je - v imenu politične korektnosti - postavil v Toskano, toda Toskanci izgledajo kot nekdanji h'woodski Afričani: veseli so, da so lahko kulisa za samoiskanje dekadentnih Zahodnjakov. In zelo pazijo, da jih pri tem ne motijo. Da ne bi izgledali kot služabniki, igrajo kuharje, toda če bi bilo treba, bi igrali ljudožerce.
(le zunaj Kolosejev)