Rdeči alarm v Kinu Šiška

Danes, 17. februarja, bo 19. uri v Kinu Šiška stekel pogovor pogovor ob integralni izdaji stripovskega albuma Rdeči alarm, kultnega stripovskega dela Tomaža Lavriča, ki je v prvi vrsti hommage ljubljanski punkovski sceni zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi dinamična stripovska pripoved o odraščanju, uporništvu in nostalgiji. Na predstavitvi druge, dopolnjene izdaje bosta svoje videnje takratnega časa in stripa Rdeči alarm približala znameniti Igor Vidmar, glasbeni promoter, publicist in novinar, ter Marin Rosić, ljubitelj stripa in član punkovskega ansambla Carina. Pogovor bo vodil Igor Prassel.

Rdeči alarm, ki je premiero doživel na straneh Mladine, je bil obenem prvi Lavričev strip, ki je zaživel svoje lastno življenje v albumski obliki, vendar pa se to ne bi zgodilo, če ga avtor ne bi izdal v samozaložbi, saj je povsod, kjer je vprašal za subvencije, naletel na gluha ušesa in prazne obljube. Vztrajnost se je vsekakor izplačala. Strip, natisnjen v 700 izvodih, je pošel v treh mesecih in takoj postal eden najbolj iskanih zbiralskih primerkov na področju našega stripa, ta status pa je obdržal celih petnajst let, okej, do dolgo pričakovanega – in znatno razširjenega - ponatisa, ki je izšel v zbirki Republika Strip revije Stripburger, pod okriljem založnika Forum Ljubljana.

Starosta slovenske stripovske scene Igor Vidmar je Rdeči alarm takoj ob izidu leta 1996 označil za prvo klasiko naše moderne literature po Magni Purgi Kostje Gatnika, zrelo za obvezno čtivo. Pa ne zato, ker v stripu tudi sam nastopa, marveč zato, ker je Rdeči alarm dejansko prvovrstna stripovska popkulturna mojstrovina, nostalgična pripoved brez patetike in pretiravanja o otrocih socializma, ki so so mladost prekrokali ob hladnih ženskah, mlačnem pivu in vrelih ritmih panka. Rdeči alarm je leta 1996 predstavljal generacijski krik, ki je v domačem okolju izvrstno nadgrajeval pankovski revival, vračal upanje v sodoben slovenski avtorski strip in verjel v svojo prihodnost. In bil je tudi edini strip s svojo glasbeno podlago. Postpankovska skupina Racija je svoj bliskoviti prvenec krstila z enakim naslovom, v veliki meri pa so njihov glasbeni izraz inspirirali prav dogodki, ki jih je veličastno nanizal Lavričev strip.

Še sveži ponatis, ki ohranja originalno naslovnico Rdečega alarma, je razširjen z nadaljevanjem dogodkov izpred petnajstih let, ki nosi naslov P.S. in skozi spomine znova ujame čvrst stik s sedanjostjo, skozi avtobiografsko obarvano pripoved pa reflektira značaj Slovenije v malem, podan skozi pogled posameznika, ki ve, da se stvari konec koncev vedno spreminjajo zgolj zato, da bi lahko ostale iste. Vezi med nekdanjimi prijatelji so še ohlapnejše, takorekoč neobstoječe, saj se jih spomnijo samo, če se po naključju srečajo na kakšnem pogrebu.  Lavrič pravi, da je imel vedno občutek, da zgodba ni bila do konca povedana, da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti, kar je predstavljalo enega od razlogov za nadaljevanje in dopolnjeno izdajo. »Pa zabavno se mi zdi, da se dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri petinštiridesetih, petdesetih letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate in revmo in vnuke.«