Drago Kos
Tisti borec proti korupciji, ki je, ko je bil še kriminalist, preiskoval najodmevnejše afere
Vanja Pirc | Mladina 22 | 4. 6. 2004

© Denis Sarkić
Draga rodijo 13. januarja 1961 v domači hiši na Prevaljah. Njegov oče je livarski mojster, mama pa fizična delavka, ki jo bo vedno štel za eno najbolj vzdržljivih žensk. Družina se preseli na Ravne, kjer Drago dobi brata Mirana in sestro Marto. Miran bo imel čez leta na Ravnah odvetniško pisarno in bo slovel kot eden najbogatejših Korošcev, Marta pa bo med drugim dopisnica RTV Slovenija iz Bonna, vodja vladnega urada za informiranje, podpredsednica GZS in podpredsednica Foruma 21.
Kosovi so skromna katoliška družina, ki vikende preživlja na kmetiji maminih staršev. Drago spozna vsa kmečka opravila, najraje pa pase krave. Je krepak fant in že v prvem razredu med branjenjem neke deklice sošolcu zlomi nogo. Za kazen mora ranjenca na vozičku odpeljati v ambulanto, in ko drvi po vegasti makadamski poti, sošolec le še bolj trpi. Drago veliko bere. Začne z Kdo je sešil Vidku srajčico, najraje pa ima Julesa Verna in Karla Maya. Je oboževalec znanstvene fantastike. V prostem času brca žogo, želi pa si tudi plavati. Ker si ne more privoščiti vstopnice za bazen, se v četrtem razredu včlani v Plavalni klub Fužinar. Plavati začneta tudi brat (ta bo kasneje predsednik kluba) in sestra. Kosovi otroci so disciplinirani, redno trenirajo pred poukom in po njem. Drago je specialist za hrbtno plavanje. Njegov tekmec je Borut Petrič, s katerim postaneta velika prijatelja.
Konkurenti ga sicer vidijo kot žilavega plavalca, ki je za svoja leta pravi orjak.
Po plavanju ima takšen tek, da zmaže dva kilograma paradižnika in kilogram kruha. V osnovni šoli, kjer je predsednik mladincev, je ves čas odličen.
V ravenski gimnaziji postane predsednik šolskega športnega društva. Čeprav mu zaradi močne telesne konstitucije priporočijo, naj bo raje veslač ali boksar, še vedno plava. Potem ko osvoji lovoriki jugoslovanskega državnega prvaka pri mlajših pionirjih in mladincih, se ob koncu gimnazije prebije tudi v člansko reprezentanco. Velja za osebo, ki ji sošolci zaupajo svoje težave. Starši radi vidijo, da spremlja dekleta v disko. Sam pa nekaj časa razmišlja o tem, da bi postal duhovnik. A po tem, ko si njegov um ne zna več razložiti obstoja boga, sklene, da boga ni. Potem si želi postati pilot. Vendar tudi to misel opusti. Nato si zaželi postati kriminalist. Na policijski postaji mu povedo, da lahko študira v Zagrebu, vendar le, če prej postane uniformirani policist.
Ker uniforme nikakor noče obleči, mu profesor psihologije Andrej Logar predlaga, naj skuša priti med kriminaliste kot pravnik.
Leta 1979 se vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer najraje posluša kanonske predmete. Ker je kombiniranje študija in plavanja prenaporno, plavanje popolnoma opusti. Na UNZ Slovenj Gradec najprej opravlja prakso, potem ga zaposlijo kot kriminalista, ki se ukvarja z gospodarskim kriminalom in mamili. Oktobra 1983 konča študij s povprečno oceno 9,2 in s temo Pravni problemi varstva okolja Občine Ravne na Koroškem diplomira prvi v generaciji. Po diplomi v Ljubljani opravi vojaščino. Vrne se na UNZ Slovenj Gradec in tam, potem ko leta 1984 opravi specialistični tečaj, prevzame tudi obravnavo kaznivih dejanj s področja varovanja okolja. Raziskuje izpuste škodljivih plinov, onesnaženost pitne vode in pogine rib v reki Meži. Na Koroškem takrat iščejo večkratnega oboroženega morilca in policisti izvedo, da se menda skriva vrh nekega senika na Muti.
Ker si specialci ne upajo na senik, se za misijo javi prav tako prestrašeni Drago. Ko odet v neprebojni jopič in čelado ter s pištolo v roki prileze na vrh senika, ugotovi, da možaka sploh ni tam.
Leta 1987 postane vodja skupine za zatiranje gospodarske kriminalitete na UNZ Slovenj Gradec.
Čeprav ne plava več, je še aktiven športnik. Nogometu se resneje posveča od najstniških let. Najprej igra za Leše, kjer ga za prvi honorar pogostijo s kranjsko klobaso z zeljem, nato za Korotan. Je vratar, ki prvo leto lomi kosti, a si ne prisluži niti enega prekrška. Ko postane podpredsednik nogometnega kluba Korotan, pol leta igra za Slovenj Gradec. Leta 1988 postane tudi nogometni sodnik. Leta 1990 neha braniti za Korotan, ki je takrat v drugi ligi, a ostane sodnik.
Usklajevanje policijskega in sodniškega dela ni vedno lahko, zato Drago na neki prijateljski tekmi sodi kar med policijskim dežuranjem, in ko se ravno pogovarja po UKV-zvezi, mimogrede pomaha še za nedovoljeni položaj.
Kasneje začne soditi v prvi ligi, postane tudi mednarodni sodnik. Velja za enega najboljših slovenskih nogometnih sodnikov, za seboj pa ima okoli 500 tekem.
Drago postane predsednik odbora za kabelsko TV na Prevaljah. Ker manjka prostovoljcev, za delo angažira kar možake iz bližnje gostilne. Kabelsko TV dobi vse mesto, izborijo si tudi pornokanal. Obilo dela ima s koroško kriminalno združbo. Decembra 1990 mora s kolegom v Beograd po Slovenca, ki ju aretirajo pri preprodaji orožja. Eden izmed prijetih možakov z Dragovo obravnavo ni zadovoljen, zato ga prijavi. Ovadbo doma zavržejo, v Beogradu pa za njim razpišejo tiralico. Ima srečo, da tiralica ne gre po svetu, ker Interpol nove Jugoslavije ne prizna za svojo članico. H kriminalistom pride na prakso Irma Pavlinič Krebs in Drago jo vzame na neko hišno preiskavo, vendar ji ne more dopovedati, da mora le gledati in ne sme preiskovati. Mladenka, ki odpira omare in leze pod posteljo, bo čez desetletje podpredsednica parlamenta. Drago leta 1991 naredi pravosodni izpit. Nekaj dni pozneje se v Sloveniji začne vojna. Odgovoren je za dokumentiranje dogajanja na mejnem prehodu Holmec, za identifikacijo tamkajšnjih žrtev in pogovor z ujetniki. V poročilu tožilstvu zapiše, da pri streljanju na Holmcu ni šlo za kazniva dejanja. Ko se JLA umakne, karavle zapečatijo. Ko izve, da naj bi bilo v eno od zapečatenih karavel vlomljeno, si jo želi ogledati. A Marko Pogorevc, inšpektor na inšpektoratu slovenjgraške policije, mu ogled prepreči. Drago zato v Ljubljano pošlje protestni dopis, da mu policisti ne dovolijo ogleda karavle, čeprav so sami v njej. Pogorevc se pritoži, a brez uspeha, kmalu nato pa se preseli v Ljubljano. Drago je namestnik načelnika Urada kriminalistične službe UNZ Slovenj Gradec, ki ima največ dela z zatiranjem tihotapstva.
Ukrepa tudi zoper znance. Ko se neka prijateljica hvali z novo zlato posteljo, ki je seveda pretihotapljena, ji jo Drago zaseže. Prime se ga sloves, da bi prijel celo lastno mamo.
Leta 1992 ga povabijo v Ljubljano, a odkloni. Nato sam zaprosi za premestitev in marca 1993 pride na "začasno delo" v prestolnico. Je inšpektor na Oddelku za preiskave Uprave kriminalistične službe (UKS), ki je zamišljen kot elitna enota, ki naj bi preiskovala najhujša kazniva dejanja. Preiskovati začne primere, v katere naj bi bili vpleteni slovenski politiki, ena njegovih prvih pomembnejših nalog pa je raziskovanje poosamosvojitvene trgovine z orožjem in vloge nekaterih pripadnikov obrambnega ministrstva, ki ga vodi Janez Janša, v njej. Dragu naročijo, naj se sestane z Milanom Smolnikarjem, nekdanjim uslužbencem Janševe specialne enote Moris, ki je pripravljen govoriti o nepravilnostih. Nato marca 1994 izbruhne afera Depala vas. Morisovci v Depali vasi nasilno aretirajo civilista Smolnikarja, s čimer vojska nezaslišano poseže v civilno sfero. Afera odnese ministra Janšo. Drago zoper vojake iz Depale vasi spiše ovadbe, a ko pridejo v roke tožilki Barbari Brezigar, jih zavrže.
Konec leta Drago v rokah že drži odločbo za premestitev v Slovenj Gradec, a ostane v Ljubljani. Leta 1995 postane šef Sektorja za zatiranje organizirane kriminalitete. Sodeluje pri pripravi sheme kriminalistične službe. Drago preiskuje anonimni pismi Civilne inicijative, ki očitata nepravilnosti politikom z levice, in v njiju odkrije laži. Ukvarja se z disketo, imenovano Hobotnica. Preiskuje tudi posle Nicholasa Omana in sodeluje v akciji, v kateri nastavijo zanko gorenjski heroinski navezi. Med ljudmi, ki jih zasliši, so predsednik države Milan Kučan, predsednik parlamenta Herman Rigelnik in kup ministrov. Obravnava Adolfa Štormana, Zmaga Jelinčiča, Igorja Bavčarja, Alojza Krapeža ... Leta 1998 prevzame funkciji namestnika in pomočnika direktorja UKS. Ko preiskuje sumljivo Lekovo financiranje SLS in ovadi Metoda Dragonjo, se v javnosti pojavijo zgodbe o njegovih domnevnih nečednih poslih. Zaradi govoric, da je tako zadolžen, da ni primeren za delo, ki ga opravlja, prijavi samega sebe. Policisti nepravilnosti ne ugotovijo.
Ko Matjaža Pikala zaradi knjige Modri e toži nekdanji policist s Koroškega, ki se prepozna v knjigi, tudi Drago pove, da se je našel v njej. A tožbo omenja le v šali.
Leta 1999 se na notranjem ministrstvu prepirajo zaradi napovedane reorganizacije, v medije pa pride zgodba o tem, da naj bi bili koroški policisti med osamosvojitveno vojno pod vodstvom Marka Pogorevca ropali brezcarinske prodajalne na Viču, pa tudi, da naj bi bila policija na Holmcu streljala na vojne ujetnike. Izbruhne afera Vič-Holmec. Dogodke začne preiskovati Gričarjeva komisija, Drago pa skuša z vzporedno preiskavo ugotoviti, kdo z MNZ nosi informacije v javnost. Med drugim tudi tako, da pregleda izpiske klicev na GSM novinarja TVS Tomaža Ranca. Po preiskavah se na MNZ začne čistka. Odleti notranji minister Mirko Bandelj, Boruta Likarja na vrhu policije nasledi Andrej Podvršič, posloviti se mora tudi Drago. Razlogi za zamenjavo niso povsem jasni. Uradno odide, ker "bo na novem delovnem mestu dobro opravljal zaupane mu naloge", neuradno pa, ker mu vodstvo policije očita nevestno delo v službi. Očitki se nanašajo na izpisek Rančevih telefonskih klicev, ki naj bi jih bil Drago videl, preden je pridobil odločbo preiskovalnega sodnika.
Drago postane birokrat. Prvih nekaj mesecev le študira Microsoftova Okna in elektronsko pošto, potem pa sam predlaga, da bi sodeloval s Svetom Evrope. Postane koordinator za program Octopus, ki obsega organizirani kriminal, pranje denarja in korupcijo. Zahajati začne v Strasbourg. Nato kandidira za okrožnega državnega tožilca, a ko je vložena ovadba zoper njega, od namere odstopi. Ovadbo zaradi suma nezakonitega prisluškovanja Rancu, čeprav želi generalna državna tožilka Zdenka Cerar zadevo obravnavati z drugimi tožilci, v naglici vloži Barbara Brezigar, ki nekaj ur zatem odstopi. Ovadba zoper Draga je nato zavržena, Ranc pa se odloči tožiti državo. Na prvi stopnji tožbo dobi, na drugi jo izgubi, pri ponovnem sojenju pa tožbo na prvi stopnji spet dobi, na razsodbo drugostopenjskega organa pa še čaka. Draga medtem zaposlijo v službi za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje pri ministrstvu za zunanje zadeve. Tam kariero kot v. d. vodje službe konča leta 2001. V prostem času piše kolumne, najprej za Finance, nato za Sobotno prilogo Dela. V medijih se vse bolj pojavlja tudi kot komentator. O primeru Petek denimo pove: "Edina očitna napaka, ki jo je policija storila do zdaj, je bilo blebetanje o takojšnjem uspehu ..."
Kadar beseda nanese na Marka Pogorevca, ki medtem postane generalni direktor policije, Drago ne skopari s kritiko na njegov račun.
Postane predstavnik v Skupini držav Sveta Evrope proti korupciji - GRECO, nato njen podpredsednik in leta 2002 predsednik. Zaradi prvega poročila GRECA vlada ustanovi Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije. Odlok o ustanovitvi spiše Drago, ki za ta urad tudi lobira. Čeprav želi postati direktor urada, funkcija pripade Boštjanu Penku, sam pa se tam zaposli kot državni podsekretar. Leta 2003 se prijavi na razpis za novega generalnega direktorja policije, a zmaga Darko Anželj.
Leta 2004 se prijavi na razpis za predsednika novoustanovljene komisije za preprečevanje korupcije, ki naj bi nadomestila urad za preprečevanje korupcije in naj bi imela tudi večja pooblastila. Ko napove kandidaturo, Janez Janša v parlamentu izjavi, da je bil Drago že dvakrat obsojen zaradi nezakonitega prisluškovanja novinarju Rancu. Ker to ne drži, ga Drago toži in zahteva 2,1 milijona SIT odškodnine. Medtem mu Indonezijci ponudijo delo svetovalca za vzpostavitev protikorupcijskega sistema na Javi. V vlogi mednarodnega izvedenca namreč že prenaša izkušnje kolegom s Kosova, Makedoncem pa pomaga pripraviti zakon o financiranju političnih strank. Odločitev namesto Draga sprejme parlament. Imenuje ga za predsednika protikorupcijske komisije. Ta bo začela delovati še letos.
Projekcija: Drago postane predsednik Nogometne zveze Slovenije in prežene korupcijo tudi iz slovenskega nogometa. Leta 2006 sodi na finalu svetovnega prvenstva v nogometu.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič









