Kultura

Fanzini so tudi plačilno sredstvo

Petra Kolmančič, fanzinovka

Mateja Hrastar  |  Mladina 33  |  21. 8. 2001

Petra Kolmančič

Petra Kolmančič
© Nebojša Tejić

Se da ugotoviti, kateri je bil prvi fanzin v Sloveniji?

Moja raziskava je potekala tudi v to smer. Ugotovila sem, da so približno v istem času, v začetku osemdesetih let, gradivo za fanzin zbirali člani mladinske organizacije iz Trat in aktivisti punk scene, ki so delovali v okviru ŠKUC-a. Tratniški fanzin je izšel pod naslovom Bla bla bla marca 1982, ljubljanski fanzin pa je bil prepovedan, a pred prepovedjo so bili številni sestanki ZSMS-ja, na katerih so fanzin podrobno analizirali, kasneje pa je izšel v Problemih konec leta 1982. Tudi druga številka fanzina Bla bla bla je bila prepovedana; predstavniki lokalnih oblasti so avtorje pozvali na pogovor, obiskala jih je policija v civilu. Druga številka je tako izšla šele dve leti kasneje. Nobeden od teh dveh fanzinov pa si ne more z gotovostjo lastiti primata. Baje - to pravim zato, ker ga nisem videla, o tem pa piše Rajko Muršič - je v Mariboru v začetku leta 1980 Danilo Celan izdal glasbeno-literarni fanzin Pankzija.

Se nastanek fanzinov nujno povezuje s punkom?

Ne. V Sloveniji so že v sedemdesetih letih izhajale publikacije, ki so imele močan subverzivni, celo anarhistični naboj. Izdajali so jih na fakultetah in v srednjih šolah, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je denimo izhajala publikacija Frifak (neuradno Free-Fuck), ki je v marsičem imela atribute fanzina. Vsebina slovenskih fanzinov v osemdesetih letih je bila pretežno glasbena, bili so celo specifično glasbeni, denimo posvečeni samo enemu bendu, in so jih tiskali kot priloge h kasetam.

Kako se je fanzinovska scena razvijala v devetdesetih letih?

V začetku devetdesetih let so se pojavile tendence po vsebinskih spremembah fanzinov. Bralci so zahtevali predstavitev vsega underground dogajanja, zato so se pojavile nove zvrsti fanzinov. V času takoj po vojni je bilo v fanzinovski produkciji mrtvilo, verjetno posledica šoka ob razpadu širše jugoslovanske underground scene. Okrog leta 1993 so z razmahom subkulturne scene v severovzhodni Sloveniji doživeli ponoven razcvet, v najboljši časih, v letih 1995-97, je na leto izšlo tudi do 20 fanzinov. Sedaj je spet mrtvilo. V zadnjem času sem naletela na tri nove fanzine. Eden od teh je popolnoma nov Ilegal, ki izhaja v Celju in se je v začetku spogledoval s filozofijo Hare Krišna, v drugi številki pa je izšel v obliki art fanzina. Novejši je tudi fanzin Prodanovič, ki so ga izdali v skvotu v Cukrarni. Ob enajstletnici kluba v Ormožu je izšel priložnostni fanzin Unterhund: 11 let hrupa, izšla je tudi nova številka 13. brata in deseta številka fanzina Bla bla bla.

Kakšne atribute mora imeti publikacija, da jo lahko uvrstimo v kategorijo fanzinov?

Svet fanzinov najbistveneje opredeljuje specifika v vsebini. Gre za neki svojevrsten sistem idej, stališč, vrednot, torej ideologijo. Značilna je tudi specifična oblika distribucije in trženja. Distribuirani so ponavadi po kanalih, za katere vedo le insiderji. Redkokdaj se fanzin dobi v knjigarni, nikoli v trafiki, ampak jih ljudje naročajo po pošti, menjajo ali kupijo na koncertih, v skvotih, klubih ...

Se izdajatelji fanzinov načeloma upirajo drugačnim načinom distribucije?

Niti ne. Ponavadi ni težava v ustvarjalcu fanzina, ampak v knjigarnah, saj teh zaradi nizke marže niti ne zanima trženje fanzinov. Težava je tudi v tem, da fanzini nimajo črtne kode, to pa sedaj zahteva vsak trgovec. S tem se fanzini po svoje upirajo sodobni potrošniški družbi. Sicer pa je v fanzinskem svetu klasična kapitalistična menjava denarja za blago pogosto nadomeščena z arhaično blagovno menjavo. Fanzin lahko zamenjate za ploščo, knjigo, celo za vstopnico za koncert. Recimo na festivalu No Border Jam lahko fanzin menjaš za vstopnico za koncert. Tako si fanzinarji pridobijo tudi druge fanzine in plošče, potem na festivalih zamenjujejo naprej in posledica teh menjav je pogosto nastanek malih neodvisnih distribucij.

Kakšen bi bil profil povprečnega slovenskega fanzinarja?

To, da dela vse sam, fanzini so nekako individualni mediji. Seveda pa obstajajo fanzini, ki jih izdajajo skupnosti, recimo skupnost skvotov, ki skupaj pripravijo publikacijo. Skupna točka vseh fanzinarjev je tudi, da si želijo z izdajanjem fanzina poiskati stike. Skupna je želja po širjenju pozitivnih idej. Po starosti pa ... navadno začnejo izdajati fanzine pri šestnajstih, sedemnajstih. Res pa je, da jih veliko hitro obupa.

Obstaja tipična vsebinska zasnova slovenskih fanzinov?

Lahko bi rekli. Ponavadi je na začetku uvodnik, v katerem ustvarjalci fanzina razložijo, zakaj so se odločiti izdajati fanzin, in povabijo k sodelovanju druge. Sledijo kolumne in t. i. scene reporti, se pravi zapisi o dogajanju na sceni, tudi iz različnih držav. Konec devetdesetih let se je pojavilo zanimanje za underground dogajanje v eksotičnih državah, kot so recimo Ekvador, Čile ... Pogosto je v fanzinu objavljen intervju s somišljeniki in akterji posamezne scene, recimo če je glasbeni fanzin, z bendi, če je feministični, z aktivistkami feministične scene. Proti koncu so razvrščene recenzije drugih fanzinov in plošč. Po vsem fanzinu pa so navadno razmetani ponatisi flajerjev. Sploh likovna podoba fanzinov pomeni nekakšen antistil in nasprotje tehnološko dodelanemu in lahko berljivemu mainstreamovskemu tisku. Pri oblikovanju je pomembno to, da je že sama oblika del sporočila. Gre za različne tehnike kombiniranja pisnega in vizualnega, fotomontaže, kolaže, stripe, risbe.

Koliko je takšnih fanzinov, ki izidejo samo enkrat?

Zelo veliko. Več kot polovica. Za fanzin lahko rečemo, da izhaja kontinuirano, če v razmiku petih let izide nekaj številk. Zato ustvarjalci med posameznimi številkami pogosto izdajo dvostransko tipkano pismo ali newsletter, kjer objavijo aktualne informacije, ki bi bile do naslednje številke že zastarele. Razlog za toliko enkratnih fanzinov je, da vzamejo veliko časa in ne prinašajo dobička. Temelja fanzinovske ideologije sta načeli non (for) profit in do it yourself. Slednje ima več vidikov: je prokreacijsko načelo, ki spodbuja mlade, da niso le pasivni potrošniki, z zagovarjanjem amaterizma pa pomeni protipol profesionalizirani sodobni družbi. Pomeni tudi re-akcijo na številne napačne reprezentacije underground kulture v drugih medijih.

Kako pogosto se zgodi, da kakšen fanzin prestopi meje undergrounda in postane mainstreamovski medij?

V tujini izhajajo fanzini, ki imajo za slovenske razmere ogromne naklade, tudi do 20.000 izvodov. V Nemčiji recimo fanzina Ox in Plastic Bomb, ki imata navadno priložen še kompilacijski CD recenziranih bendov. Iztržek od prodaje teh fanzinov verjetno ne sodi več na polje undergrounda, sama vsebina pa ... še vedno se ti fanzini držijo vsebin, ki sodijo na polje undergrounda.

Toda takole - veliko vsebin undergrounda slej ko prej zaide tudi v mainstreamovske medije. Recimo v zadnjem času antiglobalizem. Ali to pomeni, da bi lahko fanzin, ki se je ukvarjal s temo antiglobalizma, v tem trenutku postal časopis, ki ga bere širša javnost?

Težko. Množični mediji so se v preteklosti pogosto dotaknili tem, ki so na straneh fanzinov stalnica, recimo antikapitalizem, boj za pravice živali, okoljevarstveno gibanje, antimilitarizem, antiglobalizem. Žal pa pogosto le v želji po senzacionalizmu in eksotičnem branju, ki navadno ne dopušča, da bi kaka tema daljše obdobje polnila strani. Vendar le na ta način, torej s stalno prisotnostjo in polemiko o neki temi, ljudi lahko osveščamo. Seveda se vedno znova postavlja vprašanje, zakaj fanzinovci ne prodremo v širšo javnost. Ampak finta ni v tem. Sirota Jerica je recimo po svoje že prerasla underground okvire. Avtorji, ki objavljajo v Siroti Jerici, ne objavljajo tam zato, ker ne bi imeli možnosti objavljati drugje, v bolj afirmiranih literarnih revijah, ampak to počnejo zato, ker simpatizirajo s takšnim načinom produkcije.

Kako se sam tekst razlikuje od tistih v množičnih medijih?

Poglavitna razlika je ta, da so teksti navadno subjektivni. Ponavadi so pisani v prvi osebi. Drugo je to, da se fanzinarji uspešno izogibajo vsaki obliki cenzure in avtocenzure; to je mogoče zaradi podtalne organizacije, v kateri fanzini nastajajo. Besedišče je polno slenga, tujk, veliko fanzinov je večjezičnih. Tak je V.I.T.R.I.O.L., ki ga izdaja Jolanda Roškar. Na vsaki strani so teksti v slovenščini, hrvaščini, nemščini, angleščini. Še ena posebnost je ignoriranje zakona o avtorskih pravicah. To ignoriranje je načrtno in izhaja predvsem iz komercialne naravnanosti tega zakona. Zanimivo je tudi, da na številnih izdelkih iz undergrounda zasledimo ironične napise na to temo, recimo anti copy right, free copy & distribute ali avtorske pravice niso pridržane.

Kakšni tipi fanzinov obstajajo v Sloveniji?

Obstajajo specifične zvrsti fanzinov, najpogosteje pa je fanzin konglomerat več zvrsti. Po kategorijah so najpogostejši glasbeni fanzini, ki jim je skupno kritično stališče do mainstreamovske glasbene produkcije. Med njimi je največ punk fanzinov, hardcore, metal ... Druga skupina so športni fanzini; teh je veliko v Angliji in Nemčiji. V Sloveniji se je v osemdesetih letih pojavil skejterski fanzin NLP in se kasneje preimenoval v Flying Objects, obstajajo pa tudi navijaški fanzini Green Dragonsov in drugih navijaških skupin. Zanimivi so še t. i. perzini. To so osebni fanzini, v katerih posamezniki predstavljajo svoje komentarje, osebne izkušnje in poglede na sceno. Pri nas je temu blizu PSSST, ki ga izdaja Tea Hvala. Potem so še lokalni fanzini, ki obravnavajo sceno v kakšnem klubu ali skvotu. Pred mesecem je izšel tak fanzin v Ormožu, izdal ga je Klub Uterhund in se imenuje 11 let hrupa. Podobni tem so fanzini, ki so vodniki po svetovni underground sceni. Najbolj znan je Book Your Own Fuckin' Life, kjer je opisana tudi slovenska scena. Zanimiva zvrst so religiozni fanzini, a jih v Sloveniji do sedaj nisem zasledila.

Velika skupina so politični fanzini. Sploh bi lahko veliko večino fanzinov opredelili kot politične, ker je pač temeljna vsebina družbena kritika, bližja levičarski politični opciji. Eksplicitno politični fanzini so marksistični, anarhistični, neonacistični. Pri nas je pred tremi leti izhajal anarhistični fanzin Preporod, anarhoiden je tudi 13. brat. Neonacistični fanzini so redki in jih drugi fanzinarji ignorirajo. Takšen je bil fanzin Skins and Punks Magazine, ki ga je izdajal Peter Gantar. Ta je zase trdil, da je levičarski S.H.A.R.P. (skinheads against racial prejudice) skin, čeprav je vsebina fanzina kazala drugače. Ker je scena fanzin prezrla oziroma obsodila, ga je avtor kasneje preimenoval v Kratki stik. Nekaj let pa je na slovenski skinheadovski sceni v Kranju izhajal fanzin Skinhead Rudi. Ob koncu devetdesetih let je v Mariboru izhajal fanzin Domača gruda, ki mu je veliko ljudi očitalo, da je neonacističen, vendar je tudi avtor tega fanzina ves čas trdil, da simpatizira z levičarskimi skinheadi.

Se je v devetdesetih letih policija še zanimala za politične fanzine?

Ne. Država ne kaže prav nikakršnega zanimanja več za to produkcijo.

Bi lahko opredelila, kateri slovenski fanzin je bil politično najvplivnejši?

V osemdesetih letih so fanzini zaradi specifičnosti takratnih družbenopolitičnih razmer bili veliko bolj izpostavljeni in zaradi tega tudi vplivnejši; v severovzhodnem koncu je bil pomemben Bla bla bla, ki sta ga urejala Bojan Tomažič in Dušan Hedl, na ljubljanskem koncu Vrnitev odpisanih, ki ga je izdajal Hard core kolektiv, na goriškem koncu D'iks. V zadnjem času ima velik vpliv 13. brat.

Kam se uvrščajo gejevske in lezbične publikacije?

Po fanzinovski razdelitvi med fanzine identitete. Sem sodijo še feministični fanzini. Pravzaprav pa tudi drugi fanzini podpirajo feministično in homoseksualno gibanje, saj sta za svet undergrounda značilna egalitarna politika in močan solidarnostni čut.

Je dostopnost interneta povzročila razmah fanzinov v elektronski e-zinski obliki?

V slovenskem prostoru še ne, čeprav so nekateri fanzinarji napovedali, da se selijo na internet, denimo fanzin Offside. Vendar bodo izhajali tudi še v papirni obliki. Sirota Jerica je prav tako prisotna na internetu kot izbor avtorjev iz natisnjenih številk, še vedno pa bo izhajala v papirni obliki. Pravzaprav tehnologija priprave dobrih internetnih strani niti ni tako dostopna in poceni, to se vidi po tem, da so e-zini za zdaj oblikovno skromni.

Kateri je bil najobskurnejši fanzin, ki si ga našla?

V tujini so najbolj obskurni gotovo fanzini, ki so povezani s kinky sexom. Pri nas se mi zdijo najobskurnejši neonacistični fanzini z raznimi gesli, kot so "Čefurji, pridite na ples, Jelinčič igra na mitraljez".