Alternativni festival hitov

Festival, ki ga organizira eden najbolj poslušanih radiev pri nas, radio Hit, je v vsakem primeru konkurenca festivalom. Tako Orionu oziroma Slovenski popevki kot Melodijam morja in sonca ter slovenskim kvalifikacijam za evrovizijsko pesem. Verjetno je najbolj logično vprašanje, ali takšno konkuriranje lahko lokalnemu domžalskemu radiu uspeva in prinese finančni uspeh, vendar se bomo vprašali raje drugače. Ali je moč konkurirati ravni festivala, ki ga narekuje Orion, kjer nam v zadnjem času prodajajo verske duete in patre s kitarami? Celo takšna komercialna glasba ima svoje omejitve in Hitov festival se tega kolikor toliko zaveda, ali je (bo) zaradi tega uspešnejši, pa ni jasno. Morda to celo pomeni, da je hkrati konservativnejši in bolj popevkarski, vendar to v tem primeru niti ni posebej moteče. Prejšnjo soboto v Cankarjevem domu med nastopajočimi ni bilo nun, župnikov, škofov, metropolitov, mežnarjev in zvonarjev. Manjkala so napol slečena dekleta pod štirinajst, besedila pa na splošno začudenje niso omenjala dobrih mater, utrujenih babic, dedkov za pečjo in ljubezni do velikih domačih živali. Pravzaprav dolgočasen ortodoksno popevkarski scenosled naj bi popestrilo nastopanje Frajkinclarjev, že pred začetkom zgodbe pa je vsaj podpisana pozabaval osebni fotograf Vike Potočnik, ki je zaradi prenatrpanega urnika v svoji dejavnosti na Hitovi prireditvi čakal županjo glavnega mesta in predsednika ene najmanjših držav na svetu. Le kako minuto do osmih ga je naš z urnikom manj okupirani tehnični delavec opozoril, da je podobna glasbena prireditev tudi v Hali Tivoli, le da je tam opremljena tudi s plesočimi parčki. Mestni fotograf jo je, kakor hitro so to dopuščale vremenske razmere, podurhal v hram športa (a je ples sploh šport?) - Iči in Đ. pa sta morala v hram kulture (a so popevke sploh kultura?).

Festival sta odprla in ga z bolj ali manj in še manj duhovitimi zgodbami vodila Sebastijan Cavazza in vremenarka Reza. Potem pa so se nizali bendi in solisti. Na sicer skromno oblikovani sceni sta se vrtela dva odra - na enem je bil nastop, na drugem so se pripravljali za naslednji nastop. Bendi so igrali na playback, kar seveda ne vzburja, razveseljuje pa dejstvo, da na oder (popevka je le popevka) niso spustili niti enega pravega fušača. Navdušujoče. Dekleta so z redkimi izjemami poleg komadov poudarjala tudi telesca, z različnimi oblikami oblekc. Katrinas so bile oblečene v zelene prosojne kratke oblekice Sanje Grcić, pri ansamblu Plima pa so svoji plesalki obleki v tanke (pre)kratke enodelne majice, in da bi poudarili preprostost, ju niso niti obuli. Vseeno sta moderno okrogli mladenki dve minuti in pol šprintali po odru kot odtrgani. Malo bolj pankovsko erotiko se je šla Alya, Čena pa se je šla bolj rokersko verzijo vzburjanja pozornosti ... Alenka Godec se je na nastop pripravila umirjeno, tako ona kot plesalki pa so se oblekle v obleke in kravate. Razlog za zmago? Po mojem ne. Razlog za zmago sta pravzaprav solidna popevka in dejstvo, da hočejo organizatorji, kljub kopici manj znanih izvajalcev, vseeno dati pridih težke profesionalnosti. Po nastopu vseh osemnajstih, treba je priznati, da se voditelja nista veliko vmešavala, kar je pohvalno, se je namreč zgodil dolg, predolg premor, po njem pa smo videli nastop pevca KUT GAS z Josipo Lisac in presenetljivo zabavne (samo)instrumentaliste Bitch Boys. Pred njimi je velika kariera, surfrockabilly, ali kakorkoli se temu že reče, pa je idealna podlaga za migat. Ampak migat se v srednji dvorani kulturnega hrama seveda ne da in se verjetno nikoli ne bo dalo.

Razglasitev zmagovalke Godčeve je bila neobičajna, na žalost pa je bilo še bolj neobičajno izpeljano glasovanje; nihče nam namreč ni uspel razložiti, po kakšnem ključu so podelili nagrade ali katera komisija je glasovala za katero skladbo. Škoda. Šele na žurki v klubu so podelitev izpeljali bolj podrobno, kar seveda ni bilo zanemarljivo, ker so bile nagrade za zmagovalce denarne. Prva nagrada milijon tolarjev, potem 500.000, dvakrat po 300.000, 250.000, 200.000 in 100.000. Nihče se ni spraševal, ali je to bruto ali neto, in nihče ni problematiziral dejstva, da so bili v žiriji tudi nekateri, ki so glasbo za festival pisali. Hrana v klubu je bila preveč kvalitetna in vinček preveč sladek. Edino toliko časa smo še našli, da smo foksice povprašali, koliko so stare. Kaj že pomeni v imenu beseda teens? In je ta blontna pokazala s prstom: "Jaz sem osemnajst, ona je devetnajst, tista je pa sedemnajst."

Premlade za to uro, premlade, da bi vedele, kdaj so se rodile popevke; ko sta Robežnik in Strniša pisala popevke za prve slovenske festivale, so ravno nastajali njihovi starši. In morda bo za popevke počasi že prepozno, konec koncev, ali ni letos celo angleški punk star že četrt stoletja?

povezava