Kultura

Nedeljski dopoldan ob kopališču

Mariborski bolšji sejem - več sociale kot starin

Tomica Šuljić  |  Mladina 46  |  19. 11. 2001

Tezno, južni del Maribora, je precej bolj živo, kot je videti. Prvi pogled, ki se ponudi obiskovalcu v nedeljskem jutru, je pogled na morje pločevine. Na parkiriščih, zelenicah, pločnikih in še kje. Malce naprej eden od štirih vhodov na (z žico obdano) sejemsko zemljišče, ki je - kot še dva - zaprt z verigo in omogoča zgolj prehod človeka, ne pa mize ali avtomobila. Ampak brez vstopnine. Kmalu po vstopu se pred prišlekom razprostre površina, polna potk, na obeh straneh pa prodajalci. Dobrodošli na mariborskem bolšjaku. Tam, kamor se vsako nedeljo za pet ur zlije okoli 20.000 obiskovalcev, prodajalcev in kupcev na Bolšjem sejmu, kakor se uradno imenuje podaljšek nekdanjega Kramarskega sejma. Ta je ostal v spominu malce starejšim prebivalcem mesta ob Dravi, potekal pa je ob sobotah v strogem mestnem jedru, na Židovskem trgu. Današnji je precej več kot gola ponudba starin, a zanj velja, da se je oblikoval skupaj s prodajalci in ponudniki blaga.

Ponudba

Na Lentu se je najprej trgovalo s starinami in z zapuščino lastnih ali tujih podstrešij in skrinj in ta veja se je ohranila do danes. A razlika med nekdanjo in današnjo ponudbo je zelo očitno opazna pri populaciji, ki že od nekdaj sestavlja velik del prodajalcev na mariborskih sejmih in tržnicah - pri Romih. Ti so zaradi bližine prodajnih površin (ki se raztezajo na Lentu) od nekdaj ponujali raznovrstno blago, ob nedeljah pa na sedanjem semnju po nizkih cenah ponujajo novo blago. Skoraj izključno, kar ni samo po sebi nič slabega. Kaže zgolj glavno značilnost bolšjaka, katerega goli obisk ne stane nič - nizke cene.

Splošni vtis, da je več prodajalcev novih kot rabljenih stvari, pa sploh ne izniči bogatosti ponudbe. Eden od prodajalcev ponuja pet parov enakih copat v različnih barvah, na drugi stojnici ponujajo tri nove, med seboj različne stolpe istega proizvajalca. A pogled bolj pritegne raznovrstna domača ponudba. Kolekcije metrov nemških singlov in LP-jev so razstavljene ob oblekah, ki bržkone izvirajo iz istega obdobja. Malo naprej izenačenje kultur: prodaja knjig in porno-eros revij po enotni ceni 100 SIT. Pa gume (drugod so se celo specializirali za tovrstno prodajo in po besedah prodajalca, na splošno, gre) in 15-litrske kante za bencin, ki izvirajo iz jugovojaške kampanjole. Če - za zabavo ali zbirateljstvo - morebiti pogrešate kak artikel iz prav te ali kakšne prejšnje vojske, se splača iskati. Vtis naredijo drobni kotlički za domačo (žganje)kuho in arhaične škatle za kekse. Kot hiperrealni se streljaj od Evrope prodajajo ilegalni alkohol in piratski diski.

Pridevnik piratski gre tukaj jemati dobesedno: skoraj diskretno skrite sfotokopirane naslovnice igralnih uspešnic in glasbeni hiti sodobnega alpenpopa (neverjetno, ampak to ljudje celo kupujejo!) se ponujajo med dialogi prodajalcev, ki jim nikakor ne bi prisodili piratstva. Neki drug izraz, starine, pa je v dobi informatike precej premaknil svoje časovne okvire. Dandanašnji se mednje prištevajo tudi precejšnje količine računalnikov in pripadajočih trdih in mehkih potrebščin. Ponekod laptopi, drugod surovine v obliki matičnih plošč, kartic, tiskalnikov in - še pomnite, tovariši? - izdelkov podjetja Commodore. Nikjer na svetu ni najti toliko legalne programske opreme izpred nekaj (več) let. Gospa, ki je s skenerjem pod roko še iskala med stojnicami, je o cenah povedala, da so ponujene dobrine malce cenejše od tistih v trgovinah in tako človek nekaj prihrani pri neskončnih otroških željah. A navkljub obilici igralnih palic, starejših od 10 let, ne gre zgolj za igralno vrednost. "Tu nakupujejo tudi direktorji in zdravniki," zatrdi in hitro navede nekaj znanih mariborskih priimkov, ki so se znašli med množico meščanov, ki si namesto nedeljskega poležavanja privoščijo sprehod in morebiten cenen nakup. Med našim obiskom smo opazili tajnika mariborske univerze, direktor sejma Milan Lovec pa je zatrdil, da se tudi priljubljeni mariborski politiki radi pojavijo na sejmu. A je takoj povedal: "Ljudje na položajih nimajo posluha. Pod sedanjim županom so tri moje vloge za subvencije romale v koš!"

Sejem teče na Teznu že osmo leto, Lovec in njegov (sedaj upokojeni) partner pa sta od razvojnega sklada RS pogodbeno dobila 58.000 m2 v upravljanje, najem, varovanje, čiščenje in kar je še tega. V tem času je iz bolšjega zrasel sejem, ki odseva realne potrebe. "Tukaj pomagamo socialno ogroženim in imamo nižje cene. Pri nas nimamo vstopnine, ker nismo lopovi!" zatrdi Lovec in pohvali oboje, obiskovalce in lokalne prebivalce. Vsa zadeva od začetka poteka brez sporov in po predpisih. Pri tem je pohval deležna tudi lokalna policija, ki "je taka, kot je treba. So prisotni, hkrati pa imajo razumevanje za parkirišče." Zveni kot idealen svet v nedeljo dopoldan, ko povprečno 150 razstavljavcev po simboličnih cenah najema prodajna mesta (1000 SIT), prihaja s kombiji (2000) ali razloži svoje blago zgolj na mizah (500).

Ugodno tudi za moža, ki je na platnu ponujal z vseh možnih avtomobilov nabrane nadomestne dele. Do njih je prišel "tak', da se v prostem cajtu vozim naokrog in iz zapuščenih avtov pobiram dele". Pomaga še žena, zaslužek pa je pičel, a v obilju časa pripomore k preživetju v mestu brezposelnih. Malce naprej ima vsako nedeljo redno mesto celjski diler razglednic in kovinskih starin. "Tržišče je sedaj pokvarjeno, ker so kupci drugače usmerjeni. Sedaj je manj ljudi, ki jih zanimajo stare zadeve." Se delo izplača? "Ni vse v prodaji. Pridejo stari prijatelji, nekaj zamenjamo. Delamo pa pod ceno. Vsi so navajeni, da dobijo stvari za 50 ali 100 tolarjev, ko pa jim postavim polovično ceno od ljubljanske, se smejijo ... " Publike je, po izkušnjah tega prodajalca, največ v Sloveniji. Možakarju gre verjeti, saj ob sobotah redno razstavlja na celjskem sejmu, pa tudi Rudnik mu ni tuj. Posebej pohvali tehnično plat, saj je v Mariboru ugodno to, da se z avtom lahko pripelješ do stojnice. "Vedno se kaj dogaja, obogateli pa ne bomo," na kratko ujame stanje duha v novembrskem dopoldnevu. Podobno malce naprej zatrjuje numizmatik, ki je v poslu že 20 let in pogreša "stare zbiralce, ki se tu več ne pojavijo". Ti se zbirajo v zasebnih družbah, sam pa še vztraja.

Nov tip prodajalca je tudi lokalni pridanič, ki se je po izsiljevanjih in ropih lotil donosnejšega posla - prodaje parfumov. Gospe, ki jo je privlačila nizka cena, skrbela pa avtentičnost, je zatrjeval: "Gospa, to je vse original, račun dobite, pa vse to. Ve'te da ne smem, zaradi davčne." Ta nedeljska nakupovalka navzlic precej gotovemu podjetniškemu govoru ni zapustila sejma z eno izmed stekleničk, katerih skupna značilnost zunaj trgovin sta cena in vonj, ki zna izhlapeti nenavadno hitro. Če imate srečo, naletite na škatlo, ki je padla s tovornjaka. Ampak res morate imeti srečo!

Ni lačnih!

Direktor Lovec pove, da je del s hrano ločen po predpisih in da so "pozorni tudi na bolezni". Ob enem od vhodov je nameščena večina živilske ponudbe. To so krompir in pomaranče, ki se kosajo z grozdjem ali jajčevci nekje sredi sejma ali rožami nekaj miz naprej. Ena resnejših obratovalnih točk (med nekaj avtoprodajalnami svežega kruha) je bife, ki je na takšnem mestu, da človeka na njej obvezno zažeja ali zazebe - odvisno od letnega časa. Krasna točka za postanek in pogled na množice, ki s pivom v roki tavajo naokrog ali v družbi posedajo za vedno polnimi klopmi. Večina pa - s kakšno malico v roki - raje kroži in si ogleduje stojnice in ljudi.

Najopaznejši sejmar je bil Štajerski "prva ljubezen si bila, moja najlepša deklica" Mišo, ki se je vkopal ob glavnem vhodu. Nezgrešljivo. Možakar kar veselo pobara, od kod so interesenti, nato pa pompozno začne: "Vredno je omeniti - v Sloveniji je samo en Štajerski Mišo. V Jugoslaviji je bil en Mišo Kovač, jaz njega predstavljam, to so njegovi zgodovinski eksponati." Pokaže na razstavljene singlice in kasete ter nadaljuje. "To pa so potem moje zadeve." Na vrhu nekaj kaset, na katerih se Branko Sitar predstavlja z "evergrini, ki so še danes, pa še bodo 20 do 30 let zelene melodije". Do penzije. Pa gospod dela samo to? "Samo to. Samo glasbo in samo Mišota. Noben drug pevec me ne zanima."

A Mišo še zdaleč ni edini krošnjar tam naokrog, ki zanimanje zbuja z zvočnimi vložki. Rezka in glasna ponudba "ameriškega produkta, ki izolira avtolak, ko' ste videli na televiziji. Še malo pa bo zima tu in mraz; namažete ta produkt, to je teflon. Teflon je tisto ko 'mate v rajnglah, onih od dva jurja naprej ..." je tako v nedogled zabavala prezeblo publiko, katere velik del navija za Ferrari. Pod Pohorjem bo letos mrgolelo rdečih kapic s črnim vrancem, sicer pa tudi tam niso pozabili spremljati mode. Jesenske smernice bordo jaken z evropskih ulic dihajo tudi na bolšjaku, z drobno razliko - material praviloma ni usnje. Sicer pri ponudbi oblek prevladuje privlačni brezčasni dizajn, katerega najpomembnejša nalepka je cenovna. Pri mladih urarjih smo našli ponudbo sejma - uro Calvin Klein za 1500 tolarjev. Te cene ne more znižati niti konkurenčni sodobni Europark, kjer Mariborčani preostalih šest dni v tednu izkazujejo svojo potrošniško mentaliteto in je po novem odprt tudi ob nedeljah. To ne bo bistveno vplivalo na obisk sejma, odprtega le nekaj ur na teden, do katerega že vozijo posebni avtobusi, na primer iz Dravograda. Precej ljudi pride tudi iz celjske in murskosoboške regije.

Lovec pravi, da se sejem ohranja po pogodbi, ki jo ima sklenjeno "za nedoločen čas. Drugega prostora v Mariboru ni." Oziroma je pod površinami vse večjih sodobnih prodajnih prostorov, katerih nedeljska alternativa je bolšjak. Ampak kaj potem, ko se vrata zaprejo? Kot je ubesedila prodajalka socialističnih antik sredi tridesetih let: "Pobereš svoje stvari in prideš nazaj naslednjo nedeljo."