Najstniški praznik

Zablujena generacija, Shyam in zvezdniki na Kodeljevem

Jure Aleksič | Mladina 46 | 19. 11. 2001

Pojav naše poosamosvojitvene moderne zahodnjakarske dobe je začel poleg vsega tistega običajnega sranja prek najrazličnejših stopničk in spotničk vendarle obrojevati tudi neko čedalje bolj zadovoljivo kao bolj alter glasbeno kvaliteto, kar je ne nazadnje začutil tudi slovenski potrošnik, in je tako sedaj dejansko mogoče s tremi sploh ne odvratnimi domačimi bendi halo zapolniti precej bolj, kot so jo pred leti zapolnile recimo veličine tipa NOFX. Da je šlo v četrtek zvečer pretežno za tinejdžersko fešto, je moralo biti jasno že daleč vnaprej, še zadnji dvomi pa so se razpršili na zadnjih par sto metrih poti do Kodeljevega, kjer so kraljevali tipični prizori prenašanja steklenic cenenega vina v rjavih škrniceljčkih, blaženo stokajočega uriniranja po okoliških vežah in vsesplošnega branjevskega tuljenja. Čeprav glasba treh nocojšnjih skupin v prerezu praviloma streže muzikaličnim okusom generacij nekje med sedmim in tridesetim letom, so kot vedno najglasneje vreščali tisti, ki še niso dosegli dvajsetega.

Sam vrstni red nastopov je bil sam po sebi logičen in torej povsem pričakovan, prvi pa so še vedno zbirajočemu se avditoriju bobniče kurili Zablujena generacija - štirje forsirano energetični mladci, ki so se sklenili gibati nekje vmes med Green Day in Kingston, vseslovenski uspeh pa so kljub daljšemu delovanju dosegli šele s prvima dvema singloma z zadnje plošče. Zablujenci so se, vse prej kot presenetljivo, izkazali za pravzaprav tipičen zanesljiv butnglavski žur bend, ki glorificira snifanje lima in mokre sanje ter se je pripravljen tudi nekoliko preznojiti, a kaj, ko se publiki ob tej zgodnji uri preprosto še ni dalo zares rajati in je raje varčevala z energijo.

Čeprav je vokalist, ki mu za zdaj še ni nujno poznati imena, tehniko šopanja po kitari očitno skineval od samega Billyja Joeja Armstronga, manjka fantom do tistih perfektnih zvokov nuklearnih izštevank zgodnjih Green Day še vedno kak parsek ali dva. Publika je nekaj nadstandardnega miganja med celotnim nastopom vložila petkrat, in sicer ob Superboju, Pozitiv vajbrejšnu (kar so se, bedniki, dejansko spravili zaigrati dvakrat), priredbi Blink 182 (KUD Idioti so to isto publiko v obeh primerih pustili strašansko hladno) in tri minute skupaj nažiganemu osnovnemu rifu Joan Jett and the Blackhearts.

Kot že v štartu predpredogrevalna skupina so se svoj nastop sicer potrudili zavleči na maksimum, svoje delo pa so z vidika organizatorjev kljub temu opravili bistveno bolje kot Shyam, ki so dejansko odigrali kvaliteten in tudi tehnično dovršen set, a pač sami po sebi ne sodijo na tovrstne masovne veselice. Shyam so zaradi izrazito agresivne promocijske strategije založniške hiše ob izidu prvenca naleteli na instinktiven odpor nekaterih pomembnih kritikov, kar je v bistvu škoda, saj je to (za slovenske razmere, to je treba žal pač vedno pridodati) perspektiven in že danes precej iznajdljiv ansambel, s katerim pa si nocojšnja mladež žal ni znala kaj prida pomagati. Kombinacija počasnih, težkih rifov in introspektivnega hropenja se je celo pri hitih izkazala kot neprava glasbena zavesa za poskakovanje te množice, ki celo ob t. i. hitih ni zares vedela, kam naj se dene.

"Veš, vsi tisti v prvih vrstah so zdajle tam samo zato, ker si hočejo izboriti čimboljšo pozicijo za med Siddharto!" sta me med njihovim nastopom poučili dve prikupni pokovki in dodali: "Ko bojo pa Siddharta, boš pa tudi ti skakal, a ne, da boš?" Bom, bom. Cena vstopnice za ta triple bill je znašala 1900 SIT, osebno pa sem prepričan, da bi imela velika večina obiskovalcev trilijonkrat raje samo Siddharto za recimo dobrega tisočaka. Kar ni zopet prav nobeno naključje: čeprav je bilo treba v procesu uglaševanja na prince večera čakati malodane celo uro, je bilo vse drugo in še posebej prejšnja dva nastopa, v trenutku, ko so v tisočerih iskricah na odru prvič eksplodirali Siddharta, za vedno izbrisano iz spomina.

Dobro, vsekakor, določen delež neogibnega leska je treba pobeležiti kot odsev dejstva, da so bili ta večer edina izmed treh skupin, ki je nastopala z omembe vrednim light showom in superiornim ozvočenjem, a je pozornost in v več primerih tudi začasno mentalno prištevnost na tej točki pravzaprav udobno polnega avditorija na oder vseeno namagnetizirala prav ta njihova muzika. Ob lansiranju druge plošče Nord si nisem mogel kaj, da ne bi napravil neljube napake bistveno pretiranega poslušanja in se temu ustrezno z njimi občutno zasitil. Tako mi je bila do današnjega nastopa povsem nenačrtovano omogočena ravno dovoljšnja pavza, da so me tako kot devetdeset odstotkov ostalih prisotnih s čisto ognjeno močjo svojih prvih treh numer dobesedno ... odpihnili.

Res, ahilova peta niti ne toliko prvega kot drugega albuma so seveda vsa tista naivna in infantilna (dasiravno pravzaprav ne klišejska) besedila, ob katerih si človek vedno znova zaželi, da bi bili vsi komadi kot Eboran, vendar ni to nocoj glede na strukturo publike seveda prav nikogar motilo, poleg tega pa imajo Siddharta več kot dovolj drugih adutov, da jim tako po presunljivosti materiala kot po naštudiranosti nastopa pri nas še dolgo bržkone ne bo para. Na pol poti skozi B Mashina se je ljudem dobesedno zarolalo, bejbike so kolegicam z nazorno gesto sugerirale, da bi se od vsega tega čustvenega overloada najraje ustrelile v glavo, par jih je dejansko padlo na tla, na vseh osnovnih smereh neba je bilo moč videti prizore strastnega, lačnega lizanja.

Dvomim, da je dvorano kdorkoli z vsaj na pol normalnimi pričakovanji zapustil vsaj delno razočaran, in nekako se mi zdi, da si zaslug za tak briljanten rezultat vseeno nekako ne morejo lastiti Zablujena generacija.