fenomeni / Porno iz domače spalnice

“Zanimanje za privatne pornografske posnetke, tako fotografske kot filmske, z anonimnimi pari, posameznicami in posamezniki je dokaz, da smo se ljudje v tem žanru rahlo nasitili izumetničenosti oziroma ponarejenosti, ki ubija pristnost dogajanja, fuk kot tak pa nehote spreminja v nekakšen privilegij izbrancev. Fuk je zakon. Lep je tudi za tiste, ki nismo najbolj lepi, postavni, potentni oziroma ne ustrezamo žanrskim ali kozmetičnim stereotipom,” pravi zbiralec tovrstne robe, ki ga bomo poimenovali Janez. Janez je prepričan swinger, snemalec filmčkov, v katerih nastopa s priložnostnimi prijateljicami, in dokaj čest gost v rubrikah specializiranih revij, ki odstopajo prostor eksplicitnejšim fotografijam bralcev. “Mislim, da je privatna pornografija najnazornejši dokaz liberalizacije seksa. Tu ni nič zlaganega. Seksamo vsi in večini je to tudi všeč, zato si pred tem ne zatiskajmo oči. Pravijo, da ni videorekorderja, v katerem se vsaj enkrat ne bi zavrtel kakšen pornič. Jaz sem mnenja, da tudi med lastniki videokamer ni nobenega, ki bi se lahko uprl skušnjavi in se ne bi posnel v solo akciji, ali pa kako s svojo bejbo vadi kamasutro. Izziv je prevelik, ha ha.”

Da takorekoč vsi snemajo svoje orgiastične avanture, je prepričan tudi par s štajerskega konca, ki radovednežem za jurja pošlje set desetih barvnih hardcore fotografij, za poldrugega jurja pa skoraj enourni video posnetek, ki vključuje rajcanje pod tušem, žensko masturbacijo, vse variante oralnega zadovoljevanja, kvaliteten fuk v najpopularnejših pozah skupaj z analnim seksom. Punca nosi poudarjen mejkap in dolgo blond lasuljo, ki ji zakriva polovico obraza, njen partner pa ruto in sončna očala. Pravita, da sta samo v zadnjem letu prodala že več kot dvesto fotk in šestnajst kaset. “Pa saj ne gre za keš. S tem itak nič ne zasluživa. Gre za radovednost in za način, kako spoznati somišljenike in, če so za to, z njimi deliti spolne radosti.” Entuziazem, ki pa je na žalost omejen z majhnostjo domovine.

V Sloveniji je kar nekaj posameznikov in parov, ki seksualno eksplicitnim revijam redno pošiljajo svoje najintimnejše fotografije. Na fotografijah je po pričakovanju videti vse razen obrazov. Pleše, trebuhi, leta, celulitis, mozoljaste riti, poraščena mednožja, proporci, ki so daleč od manekenskih, pri tem niso ovira, kvečjemu dokaz, da gre zares. “Za dober seks pač ni merodajna lepota, marveč individualnost in bujna domišljija. In to je tisto, kar gledalec občuduje na amaterskih posnetkih.”

Ljudje sprostijo zavore in si v zavetju anonimnosti dajo duška. Šteje vse. Masturbiranje z neobičajnimi predmeti od steklenic do kumar. Demonstriranje uporabe velikanskih dildov in ostalih potrebščin iz asortimaja seks šopov. Preoblačenje v oblačila nasprotnega spola. Zlati tuši. Skupinski seks. Fetiši. Intimni nakit. Sado mazo. Čudni koti pri ravnanju s samosprožilcem. Najbolj zagreti se celo potrudijo s scenografijo, kostumografijo in pozami, fotografiranje pa zaupajo nekomu tretjemu, da se sami osredotočijo na poziranje. Razlika med erotičnim in pornografskim posnetkom postane očitna vsakomur. Erotični posnetki pač prisegajo na en sam kliše, in sicer kliše telesne lepote v mejah splošno priznanih norm, medtem ko amaterski pornografi reciklirajo klišeje spolnega akta. In če hoče biti posnetek res pornografski, se mora teh čimbolj držati. Soft variante ne štejejo. “Niso dovolj atraktivne,” se strinjajo bralci naših trdoerotičnih mesečnikov.

Stranski učinki

Nacionalno pornografsko substanco v tem smislu na domačem trgu najbolj zgledno gojijo specializirane revije Top Secret, Kontakt club in Vroči Weekend, ki bralcem oziroma njihovim oglasom in svobodnejšim fotografijam vsak mesec brezplačno namenijo lepo število strani. Med oglasi že po definiciji prevladujejo moški, “ljubitelji vseh vrst erotičnih vragolij, ki želijo spoznati dekleta večjega oprsja za vroče igrice in še marsikaj; lahko si mlajša ali starejša; videz ni pomemben, pomembno je le, da se rada predajaš erotičnim igricam”. Vedno več pa je tudi parov, “zdravih, urejenih in diskretnih”, ki bi radi spoznali sebi enak par, posameznika ali posameznico za skupinsko odkrivanje seksualnih naslad. Tisti najbolj zagreti oglas podkrepijo s svojo fotografijo, “ki zagotavlja polovico uspeha”, tisti najbolj neučakani pa poleg šifre pripišejo še številko svojega mobilca. Preden grejo telefonske številke v tisk, je v izogib nevšečnostim kakopak nujno preveriti njihovo verodostojnost. Pri Vročem Weekendu, denimo, ki na dvanajstih straneh vsak mesec objavi med sto in stodvajset zasebnih stikov, predstavlja takšno preverjanje dokaj dolgotrajen postopek. V uredništvu Kontakt cluba so pred dvema mesecema prišli na misel, da bi privatne oglasne internacionalizirali. Povezali so se s hrvaško izdajo Penthousa in tako potencialnim swingerjem z obeh strani meje občutno razširili obzorja.

Med naštetimi revijami je Vroči Weekend edini, ki poleg vročih oglasov objavlja tudi vroče fotografije, ki jih bralci iz lastnega veselja pošiljajo v redakcijo. Rubrika se imenuje Privat Foto Album, v njej pa se vsak mesec nabere kakih dvajset avtentičnih posnetkov, na katerih piše, da so namenjeni za objavo. Poleg tega, da so fotografije zelo nazorne, v veliki večini anonimne in brez spremnega besedila, jim je skupno tudi to, da na njih ni videti obrazov. Če se obrazi vendarle pojavljajo, jih njihovi lastniki počečkajo s flomastrom, preden pošljejo fotografije. Če tega ne storijo sami, obraze naknadno prekrijejo v uredništvu. Ne glede na pripis, da se fotografija lahko objavi brez cenzure. Diskretnosti je tako zadoščeno, ugibanje, kdo bi lahko bil na fotografiji, pa je prepuščeno domišljiji vsakega posameznika.

Zgodilo se je že, da je v redakcijske prostore prilomastil urejen gospod srednjih let, ki se je zanimal za določene fotke iz Privat Foto Albuma, češ da je na njih prepoznal svojo ženo, pa čeprav njen obraz ni bil viden. In ker ta žena v pornografskih pozah ni bila sama, kar bi še nekako prenesel, ampak v družbi nekega moškega, ki niti pod razno ni bil on, je hotel te fotografije nujno dobiti. Veliko besed in potrpljenja je bilo potrebno, da se je gospodu razložilo, kako uredništvo pod nobenim pogojem ne izroča fotografij in da je njegova žena edina oseba, ki mu lahko potrdi ali ovrže sum, da je široko razprto mednožje na fotki res njeno. Na uredništvo pogosto kličejo tudi tipi, ki trdijo, da je na določeni fotografiji za prmejduš njihova stara znanka z morja, bivša prijateljica iz študentskih let ali neka simpatija kar tako. Če je le mogoče, bi radi njen naslov, ki so ga izgubili. Ali vsaj telefonsko številko, ki so jo založili. Ni mogoče. Ne zgolj zato, ker uredništvo ne posreduje nobenih osebnih podatkov, ampak zato, ker pošiljateljice, ki jih zanimajo, niso napisale ne naslovov, ne številk, ne imen. In kaj storiti, če na fotki po obliki spolovil dejansko prepoznate svojo nikoli pozabljeno simpatijo? “Na kupončku iz revije oddajte brezplačen oglas in napišite, da želite spoznati to in to osebo iz Privat Foto Albuma, s fotke številka toliko in toliko. In potrpežljivo čakajte. Če je bila simpatija vzajemna, se vam bo željena oseba zagotovo javila bodisi na šifro bodisi na vaš mobi.”

Na splošno se s slovenskim ekshibicionizmom ne trguje ravno na debelo. Ker pač nima neke posebne tržne vrednosti. Gre za potešitev malih nedolžnih individualnih užitkov tako s strani tistega, ki misli, da ima kaj pokazati, kot tistega, ki to rad pogleda in se naslaja nad mislijo, da je oseba na anonimni fotografiji mogoče njegov najboljši sosed ali soseda. Posamezniki, ki do lastnega telesa in spolnosti gojijo malce nekonvencionalen odnos, tisti, ki so se pripravljeni razgaliti ali pa celo seksati pred kamero, hitro postanejo tarča obrekovanj ter nevšečnosti, ki se lahko stopnjujejo do neslutenih razsežnosti. Vir takšne za malega človeka značilne zlobe je kakopak nevoščljivost, ker si nekdo upa početi tisto, česar si on ne. Zavida užitke, ki jih sam ni sposoben doživeti. In zakaj ne? Poglaviten razlog je pogosto samo eden: majhnost Slovenije. Vsi takoj zvejo vse o vsem. Vsi vse poznajo. Ali pa vsaj mislijo, da vse poznajo. Kako hitro se zavist prevesi v primitivizem, pove par precej liberalnih nazorov, mož in žena, ki sta poleg rednih gostovanj v Privat Foto Albumu skupaj nastopila tudi v enem od domačih amaterskih trdoerotičnih poskusov. “Eden od sodelavcev si je v videoteki sposodil film, fotografiral prizore, v katerih nastopava, razmnožil fotografije na velikem formatu ter jih polepil po firmi, kjer delava z ženo. Nama seveda ni bilo niti najmanj nerodno, ker sva izpadov takih bebcev vajena. Nerodno je bilo izključno najinim sodelavcem.” Neposreden povod za plakatno akcijo je bil menda ženin odgovor na sodelavčevo nespodobno povabilo. Rekla mu je, da če se rada slika gola, to še ne pomeni, da fuka z vsakim, ki pride mimo.

“Sosedi so v glavnem neznanci, dokler te nekako ne opozorijo nase,” mi je nekoč povedal eden od snemalcev seksi posnetkov za privatno rabo. “Če bi recimo pred tvojim blokom vsak dan stal ferrari, bi te zagotovo zanimalo, kdo ga ima in če je to tvoj sosed. Prav tako bi postal pozoren na privlačno žensko v mini krilu z dolgimi nogami, ki bi jo srečal na stopnišču. Pozornost vzbuja tisto, kar izstopa iz povprečja.”