Muzej namesto odpada

"Pet let star avto ima neko prodajno vrednost, sto let star muzejsko. Pet let star računalnik pa nima ne enega ne drugega. Nihče ga ne bo kupil za uporabo. Edina možnost je, žal, najpogosteje odpad," pravi Samo Kuščer, urednik računalniške revije Monitor in pobudnik ustanovitve muzeja. "V uredništvu Monitorja že deset let delamo z računalniki in opažamo, da stare računalnike mečemo v smeti, čeprav ostajajo zanimivi tako za računalničarje kot za neračunalničarje. Sodobno računalništvo se je začelo leta 1950 in od tedaj je napredek res nagel. Nekaj primerkov iz tistega časa imamo tudi mi," pravi Matjaž Klančar, vodja računalniškega laboratorija, testnega poligona za računalniške komponente pri Monitorju, ki je zadnja leta urejal zbirko. Tovrstnih muzejev je v tujini že precej. Večina jih domuje na svetovnem spletu, kjer ljubitelji ljubosumno predstavljajo svoje zbirateljske eksponate. Pravih profi muzejev je precej manj. Z računalniki se na veliko ne ukvarjajo niti tehnični muzeji, čeprav bi ta tehnologija sodila prav tja. "Od pravih profesionalnih muzejev poznam računalniški muzej v Bostonu pa v Kaliforniji, a ta je bolj futurističen. Veliko eksponatov je namenjenih prikazu, kako delujejo sodobne tehnologije," pravi Kuščer. Monitorjev računalniški muzej za zdaj biva v predprostoru uredništva. Primernejši prostor, kamor bi postavili najzanimivejše primerke iz sicer kratke, toda hiperproduktivne računalniške ere, še iščejo. Sto eksponatov zaradi pomanjkanja prostora čaka v skladišču Prirodoslovnega muzeja, ki jim je pomagal pri reševanju prostorske stiske. Sicer pa bi bila zbirka zanimiva tudi za Tehnični muzej Slovenije v Bistri, a se z njim še niso dogovarjali za sodelovanje. Pravi muzej potrebuje primerno tehnično usposobljeno ekipo, kustose, to pa je zelo zahteven projekt, ki presega zmožnosti monitorjevcev.

Kdo so donatorji? Monitor je primerke v glavnem zbral prek oglasov, ki jih je objavljal. Večina razstavljenih zadev je bila v zasebni lasti, nekaj pa jih je priromalo tudi iz slovenskih podjetij. "Marsikomu se zdi škoda, če je bil recimo lastnik prvih PC-jev ali prvih Applov, to metati stran. Zamisel o muzeju izvira iz tega, da se stran meče oprema, ki bo nekoč imela zgodovinsko vrednost. Že čez pet let. Nekaj, kar je staro dvajset let, je danes huda starina. Če bi se takšen muzej začel delati profesionalno, bi bilo smiselno shranjevati že sedanjo opremo. Vsak iMac je oblikovni unikat in sodi v takšen muzej. Nov grafični procesor NVidie se že tudi recimo splača dati v muzej. Čez pet let bo to zelo zanimiv eksponat, ki pomeni prelomnico," pravi Kuščer. Nekatera podjetja so ponujala odslužene računalnike main frame, velike kot omare. Nekaj jih je sicer končalo v skladišču, drugim zanimivim primerkom pa so se zaradi prostorske stiske odrekli. Žal najbrž za vedno. "Hoteli smo dobiti enega prvih velikih računalnikov v Sloveniji Cyber. Imeli smo to možnost. Računalnik je bil sicer malo razkosan in ne več delujoč. Nismo pa imeli prostora, kamor bi ga tedaj shranili. Gre za tono težko omaro, visoko meter in pol." Eden prvih velikih računalnikov v Sloveniji, nemški Zuse, je našel muzejsko domovanje prav v Bistri. Navadno so podjetja tista, ki se najhitreje odkrižajo zastarele opreme. Drugod posamezen računalniški starček najde zadnji prostor pod soncem na zaprašenih policah, podjetja pa si ne morejo privoščiti, da bi vsakih nekaj let polnila prostore z novimi in novimi odsluženimi stroji. Končna destinacija - odpad. Tam je že končala večina deset let stare opreme.

Povprečna uporabna doba sedanjih PC-jev je dve do tri leta. Morebiti leto gor ali dol, odvisno od namena uporabe. Milijoni odsluženih tajvanskih PC-klonov v oblikovno skromnih škatlah nimajo nobene vrednosti niti za najbolj vnete zbiralce. Morebiti je zanimiva zgolj kakšna nekdaj revolucionarna komponenta, ki se skriva v računalnikovem drobovju. Obstajajo pa seveda izjeme. Za zbiratelje so zanimive predvsem prelomnice - prvi laptopi, prvi PC-ji, računalniki, ki so veliko obetali, pa potem neslavno propadli, ogromni trdi diski, na katere je šlo zgolj toliko podatkov, kolikor jih gre v povprečen dlančnik ali prenosni mp3 player ... Kljub številnim zbirateljem pa tudi najzanimivejši stari računalniki ali komponente še nimajo kakšne posebne finančne vrednosti v primerjavi z drugimi starinami. "Muzejske vrednosti še ni. Nekateri primerki so eksotični in bi jih najbrž kupil kakšen zbiralec. Zanimivejša je primerjava. V zbirki imamo IBM 5100, prvi prenosni računalnik. Težak toliko, da ga morata prekladati najmanj dva človeka. Danes ničvredna kišta je včasih veljala 12.000 dolarjev," pravi Klančar. Najbolj goreči zbiratelji so ljubitelji Applov. Direktor Appla Steve Jobs je vedno dal veliko na dizajn. Applovi zadnji izdelki se po videzu lahko merijo z največjimi mojstrovinami industrijskega oblikovanja. Nesporna je bila sicer tudi kakovost izdelkov, a so zaradi visoke cene našli prostor pod soncem predvsem v pisarnah in domovih onstran Atlantika. "Pogovarjal sem se z ljudmi pri Jabolku (slovenski ponudnik Applovih računalnikov in programske opreme, o. p.) in jih povprašal po starih Macih. Izvirnega Maca še nimamo v zbirki, kot večina Applovih izdelkov je oblikovno zelo zanimiv. Gre za kulten izdelek med uporabniki Appla. Pri Jabolku so povedali, da so čisto vse razdelili. Omenili so, da so nekateri pred približno dvema letoma ponujali tudi 50.000 tolarjev. Za računalnik, ki je s sodobnega stališča popolnoma neuporaben. Ljudje so jih kupovali kot stare izdelke, ki imajo zgodovinsko vrednost. Petdeset tisoč tolarjev je vrednost, ki so jo postavili ljubitelji sami. Očitno je ljudem do tega, da se temu da neka realna vrednost," pravi Kuščer.

Kaj vse so zbrali monitorjevci? V zbirki so se znašli stari računski stroji, v Sloveniji nekdaj zelo razširjeni Spectrumi in Commodorji, legendarni Partnerji Iskre Delte pa Atariji, nekdaj zakon za ustvarjalce glasbe, prvi primerki Applov, prenosne Toshibe s plazemskimi zasloni, terminali Kopa ... V glavnem zbirajo eksponate, ki so posebnost, ki so bili izdelani v majhnih serijah ali so pomenili prelomnico, kot so večina Macov in prvi PC-ji, ter izdelke, ki so zaznamovali računalništvo. Na primer prvi laserski tiskalnik Hewlleta Packarda. "Idealno je, da se lahko prikaže, kako stvari delujejo. Imeli smo srečo, da deluje večina eksponatov. Imamo tudi nekaj komponent. Recimo pomnilnik s feritnimi obročki. Če pogledaš skozi povečevalno steklo, se vidijo obročki s premerom enega milimetra, ki pomenijo en bit. Z današnjega stališča, ko imamo majhne gigabajtne pomnilnike, je to nekaj neverjetnega. Nekatere zadeve so zanimive tudi na pogled. Recimo 40-megabajtni disk, ki je večji kot današnji 100-gigabajtni diski," pravi Kuščer. Monitorjeva zbirka se še polni. Poleg primerka dobi prostor v muzeju tudi donator, omenjen je ob osnovnih podatkih svojega nekdanjega "stroja". Čeprav je Monitorjev muzej zgolj ljubiteljska pobuda, je hkrati pobuda, naj se vendar zganejo slovenski muzealci. Informatika ima tudi v Sloveniji že bogato zgodovino.