Slovenska noise scena

Noise je ena izmed nenavadnejših glasbenih smeri in hkrati ena izmed najbolj podtalnih zvrsti undergrounda. Prisoten je že od prvih zamaknjenih plemenskih ritmov. Zametke hrupa najdemo že v resnih klasičnih partiturah in v šumih improviziranega jazza. Večina obiskovalcev koncertov pri nas pa je za noise vseeno prvič slišala šele ob lanskem prvem mednarodnem festivalu bučne muzike in ob letošnjem izboru kultnega benda Deca debilane za klubskega maratonca. Kljub temu je razvoj slovenske noise scene vezan neposredno na zaton punka in hard cora ob koncu osemdesetih let, ko je mlada generacija upornikov zapadla pod vplive vse večjega ruženja in nabijanja. Gibanje ni ravno številno, saj o uspehu govorimo že, če se na koncertu nabere petdeseterica navdušencev. Samo sceno pa na nogah drži samo pol ducata zagrizenih fundamentalistov.

Vse skupaj se je začelo z zagrebškimi Patareni, ki so prvi v nekdanji Jugi buko prenesli na vinil in tako vzpodbudili posnemovalce v Novi Gorici. Skupina mulcev je ustanovila dratarsko zasedbo Extreme Smoke 57 in že na prvi vaji leta 1990 posnela demo s 350 komadi čistega ruženja. Glavni protagonist Boco, krulilec, se je pozneje za nekaj let preselil v znani leipziški skvot Zorro in pripravil teren za številna gostovanja in turneje naših bendov. Sam pravi, da na samem začetku publika sploh ni imela posluha za brutalno godbo. "Vsi so nas imeli za kretene, totalne primitivce. Na prvih koncertih so na oder letele steklenice, pločevinke (kar je bilo tudi vrnjeno), prekinjali so koncerte, štimali nalašč slab sound in sploh se je večina zgražala nad nami."

Ob istem času se je v Ljubljani, med bloki v Novih Jaršah, nad atonalno bobnečo glasbo navduševal Hruki. Takoj ga je zasvojil do skrajnih hitrosti prignan, absolutno zmaličen hard core, ki je v posmeh vsem resnim glasbenikom in zato je ustanovil Diarrhoeo, z njo posnel tri demo kasete in se odpravil na turnejo s Patareni. Pod vplivom ameriških noise freekov je posnel tudi prvi harsh noise demo projekt S.M.C., ki obsega trinajst zapisov poigravanja s pokvarjenimi avdio aparaturami. Za znanstvo z drugim pomembnim protagonistom ljubljanske branže Gorkičem pa je kriv nastop na Vrhniki. "Koncert, na katerem sem videl več nasilja in krvi kot verjetno na vseh skupaj. Na koncu, kot rezultat, pa projekt z naslovom Deca debilane. Bend je takoj na mestu odigral svoj prvi koncert brez kakršnihkoli vaj, kar je bila njegova stalna praksa še lep čas." Usodnemu srečanju na je sledil resnično prvi noise festival, ki še ni vedel, da to je. Leta 1992 so se namreč v Bunkerju na Gerbičevi zbrale vse znane slo-noise frakcije: Diarrhoea, A.S.C., Deca debilane, Strobo Death, D.T.W., No profit, Vaginal Vomitator, Absent Minded in hc gostje Kmetcka godba.

Na vseh dogodkih je bil že od samega začetka prisoten še Mrož aka. Primc, ki stoji za bizarnim one man bend projektom No Profit. Za vsak koncertni nastop angažira druge pomagače, kot inštrumente pa je v svoji zgodovini uporabil že vse, od mopeda do mešalca za beton. Vsestranski multiinstrumentalist, bobnar, kitarist, pianist, trobentač in kruleči kričač je nazadnje izdal leseno LP plošča, ki proizvaja nojz, če jo mečeš ob steno. Ko govorimo o zagrizenih aktivistih in propagandistih nojza, ne moremo niti mimo kočevskega Rudla, ki v glasilu Skirocore predstavlja pomembnejše svetovne grind/noise bende, resnično brezkompromisne aktiviste in underground založbe. V zadnjem času pa se je bolj usmeril v strip in umetniško fotografijo.

Dratarji so sredi devetdesetih našli streho nad glavo v kletnih prostorih Šole na Metelkovi, kjer je nastal prvi in edini pravi nojzerski klub Leglo zla. Idealno koncertno prizorišče za muziko, ki bi jo s preprostimi besedami lahko opisali kot ekstremen brutalen odpadek glasbe. In prav sredi devetdesetih let, ko je kazalo, da bo buka doživela totalen razmah, sta požar v Šoli in porušitev te stavbe za hip ustavila napredek. Vendar ne za dolgo, saj je v podzemlju, zraven Legla zla, s svojo dejavnost pričel tudi trenutno glavni založnik (Abnormal Tapes) tovrstne glasbe in organizator koncertov Galičič, krivec za preobrat in prihod pravega žlahtnega hrupa, ki se je v naše loge zares prikradel šele lani s prvim uradnem noise festivalu. Pravi hrup namreč ne pomeni nabijanja inštrumentov, dokler ti ne odpadejo roke, temveč gre za spretno mešanico vseh možnih zvokov v - za večino poslušalcev brez posebnega nagnjenja - motečo celoto. Abnormal Tapes ima zato podzaložbo Fuck - U - Tapes, ki se ukvarja izključno z založništvom čudnih, hrupnih, nenavadnih, včasih že smešnih posnetkov. "Dokaz, da lahko vsak izrazi svoj netalent skozi neglasbeno ustvarjanje." Kot vsak pravi nojzer tudi Galičič sam ustvarja godbo. Za to mu služi eksperimentalni duet Siste En 343. V zadnjem letu pa je pripravil še oficielna festivala noise glasbe, ki sta umestila malo Slovenijo na zemljevid mednarodnega zvočnega terorizma. Tudi večina domačinov se je šele takrat seznanila s to pojavno glasbeno obliko, ne da bi vedela za desetletno zgodovino kruljenja po zatohlih luknjah.

Noise se po desetletnem spancu prebuja. Kljub temu pa ne moremo pričakovati razmaha scene v smislu, da bo koncerte obiskovalo 10.000 ljudi. Razvijajo se in odraščajo posamezniki individualno. Sami doma, za zaprtimi vrati, kjer se ustvarja hrup z najrazličnejšimi električnimi napravami in pripomočki. Brišejo pa se tudi pregrade z elektronsko glasbo, saj nekateri tehno friki uporabljajo enake mašine in ustvarjajo podobne agresivne distorzivne šume.

OKVPravi hrup namreč ne pomeni nabijanja inštrumentov, dokler ti ne odpadejo roke, temveč gre za spretno mešanico vseh možnih zvokov v - za večino poslušalcev brez posebnega nagnjenja - motečo celoto.