Kdo je bil Johnny Young?
Obrobni glas povojnega bluesovskega Chicaga
Leta 1947 je skupina polprofesionalnih črnskih bluesovskih muzikantov, ki so igrali in tekmovali po kotih živahne tržnice na Maxwell Streetu v predelu nekdaj prvotne čikaške migrantske četrti, rekli so ji Jew Town, pregovorili trgovca z radii, da je posnel in izdal prvi povojni gramofonski plošči z novim mestnim bluesom. Neodvisni založniški projekt je bil kratke sape. Bernard Isaac Abrahams je za novo založbo Ora Nelle izdal samo dve plošči. Ni obogatel. Na prvi je bil komad, ki ga je kitarist Othum Brown posvetil svoji punci. Po njej si je založba nadela ime. V orglice je pihal mladi orgličar, ki je par let kasneje v bendu Muddyja Watersa zaslovel kot vodilna sapa urbanih bluesovskih orglic - Little Walter. Drugo plošča sta posnela bratranca, prišleka iz Mississippija, kitarist Johnny Williams in ubiralec strun na mandolini Johnny Young. Money Taking Woman s prve strani je krasen blues. Ob živčnih mandolinskih kaskadah je Young pel o ženščini, ki fantalinu, vsemu zaljubljenemu, na vsakem koraku izvablja novce: "Obira me in me kliče očka, steguje ročico in nič ne vrača." Židovski trgovec je po dveh ploščah obupal. Prezgodaj. Toda na plan je spravil nov mestni blues, ujel je utrip občutenja med črnsko populacijo, drugačen od tistega v predvojnem bluesu, ki so ga še vedno igrali in snemali za velike založbe. Istega leta je še nekaj podjetnežev, med njima sta bila poljska migranta, brata Chess, začelo ustanavljati manjše založbe in snemati s povsem neznanimi glasbeniki, ki jih ni bilo težko novačiti med množico talentov na cesti. Tudi blues se je spremenil. Bil je bolj arhaičen in obenem nov, bolj robato podeželski in obenem moderen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
