godba / Ko je v peklu lepo

Pesmi, ki so t. i. zgodovinsko in kulturno izročilo ljudstva, ste, ne da bi koga vprašali, preuredili po svoje. Marsikatera občutljiva etnološka ali zgodovinarska duša tega ne bi zdržala ...

Ljudsko blago je ljudsko blago, avtor je neznan. Tako ali tako se je prek rodov vsaka pesem večkrat spreminjala, dokaz za to dobiš po vaseh, kjer lahko slišiš milijon različic ene in iste pesmi. Pesmi so žive ravno zato, ker so se spreminjale skozi čas in prilagajale ljudem. Jaz sem človek, ki poje za ljudi, zakaj potemtakem ne bi imela pravice posegati v vsebino?

Vendar ste zagotovo slišali tudi kritike?

Imela sem samo eno izkušnjo, ker sem dala ploščo Graščakinja priznani etnologinji Zmagi Kumar z namenom, da bi napisala spremno besedilo. Gospa Zmaga se je odzvala na tekste zelo kritično, z glasbo pa se sploh ni ukvarjala. Vendar jo popolnoma razumem. Veliko je delala z originali in jih med svojim delom skoraj ponotranjila. Verjamem, da jo lahko celo prizadene, če namesto "dekleta" uporabljam "punce". A se ne morem obremenjevati s tem, ker če pesmi, ki imajo tudi pokrajinske posebnosti, ne bi posodobila, potem ne bi bile primerne za poslušalca. Poleg tega mi nihče ne bi verjel in me razumel, če ne bi pela v svojem dialektu - ljubljanščini.

Toda ne gre samo za jezikovne spremembe. Posegali ste v vsebino, nekaj koncev ste preuredili iz žalostnih v manj žalostna.

Točajko v originalu hočejo na silo poročiti. V različici, ki jo pojem s String.si, se temu dejanju upre. V Tehtanju duš gre plesalka v pekel, ker je bil ples nekoč velik greh in se je ženska v življenju lepo imela. Jaz zapojem "happy end", kjer plesalka zapleše s hudičem in se ima tudi v peklu lepo.

Ali se med obsežnim gradivom ljudskih pesmi, ki ga je zbirala vaša mama po obrobju Slovenije, ni našlo nobeno, ki bi bilo bolj ali manj optimistično?

Zdaj ste me pa čisto šokirali ... (brska po papirjih). Ni nobene optimistične? Kaj pa Zarjica?

Da? Tam se dekle poslavlja od ljubega, ker gre v Ljubljano z namenom premagati Francoze. Zelo spodbudna priprava na smrt. Vsi jokajo ...

V primerjavi s Sinkom Markom, kjer tako sinko kot njegova ljuba umreta, je Zarjica napisana veliko lahkotneje. Izbrala sem pesmi, ki so se mi zdele aktualne, ki se tičejo sodobnika. Vesele pesmice najbrž niso preživele, ker so puhle.

Toliko žalosti? Hrepenenje po smrti, krivda, nezakonski otroci? Ste se že kdaj zjokali med nastopom?

Ne smeš si privoščiti, da padeš tako globoko, da zganjaš histerijo. Nastop je vendarle koncert in ga je treba izpeljati profesionalno. Enkrat sem se zjokala, ko sem bila še mlada, pa sem imela vsega tako in tako dosti (po par kozarcih vina) in je bila pesem Sinko Marko pika na i. Ampak to ni bilo na javnem nastopu. Ponavadi, ko odkrivam kako pesem, ki je še samo moja, jo najbolj intenzivno doživljam, še preden gre v eter. Da je besedilo razumljivo za ljudi, ga moraš ne samo artikulirati, ampak vanj vlagati. Tudi telesno. Vsebino pesmi rada poudarim z gibi, vendar pazim, da je gib zgolj spremljava k glasbi in besedilom. Včasih se skušam na ta način z glasbo pogovarjati, če pa ne čutim te potrebe v sebi, stojim pri miru.

Plešete?

Poplesavam spontano. Moja babica Marija Vogelnikova me je naučila posebne tehnike izraznega plesa, kjer gibi izhajajo iz hrbtenice. To je evropska tehnika, njena začetnica pa je Mary Wigman. Telo je inštrument in treba ga je uglasiti. Babica je tej tehniki rada rekla uglaševanje telesa. Menim, da se lahko telo uglasi s katerim koli športom ali plesom. Ko je telo uglašeno in ga čutiš, ga začneš uporabljati. Moja soplesalca sta prostor in glasba. Bistvo je torej, da obvladaš telo in prostor, v katerem je.

Kako zgodaj pa ste začela peti?

Baje sem imela kot dojenček izredno močan glas in sem se ves čas drla kot sraka. Ne spomnim se, ker je bilo to zame naravno - nikoli se nisem bala petja. Mama Eka me je seznanila z ljudskimi pesmimi, ki jih je zbirala, ne da bi vedela, da se je s tem že ukvarjal njen dedek. Ko sem bila še v srednji šoli, sem sodelovala pri likovnih delavnicah, ki jih je vodila Eka. Delali smo maske in lutke. Da bi se lutke znale gibati, smo zraven povabili še babico Marijo in nastale so plesne lutkovne predstave. In tam smo prvič uporabili nekaj teh pesmi, ki jih še danes pojem. Ker so dobre, sva z Andražem Kržičem ustvarila samostojni koncert in z njim obiskala slovenske gradove v srednjeveškem duhu. Bila sva duo Andrabrin. Ime nama je dal Matjaž Pikalo, s katerim sem kot gostja sodelovala pri Autodafeju. Spoznala sem nove glasbenike in ustvarili smo skupino ali bolje rečeno projekt Šišenska bajka, s katero smo leta 1999 nastopali na Drugi godbi. Pozneje pa sem ravno na tem festivalu srečala bobnarja Blaža Celarca in on me je pripeljal do sodelovanja z Vladom Batisto in s String.si. Zdaj pa z Graščakinjo osvajamo svet. Igrali smo že po festivalih v Nemčiji, Franciji in Hrvaški. Letos poleti pa smo poleg festivala Mediteran v Izoli vabljeni še v Avstrijo, Norveško in Švedsko. Celo Španci se zanimajo za nas.

Iz česa se učite?

Učim se sama. Vendar je dobro imeti napete oči in ušesa. Veliko dobre glasbe je tam zunaj. Poznavanje te pa ti daje nove širine in možnosti, kako se lahko tvoja glasba razvija. Za glasbenika je bistveno, da ve, kaj se okoli njega na tem področju dogaja. Obiskala sem nekaj festivalov in videla nekaj izjemnih koncertov. Všeč so mi Afričani, pa severnjaki Finci in Švedi. Preveč jih je, da bi jih naštela. Veliko pozitivnih vibracij sem dobila na Strictly Mundialu v Marseillesu, kjer smo s String.si prišli iz 600 kandidatov v ožji izbor šestdesetih nastopajočih. Vadim, ne želim ostati na isti točki, ker če se ne razvijaš, avtomatično nazaduješ.

Imate kakšne trike za boljši glas? Kakšen beljak za grgranje ...

Najboljši je spanec, če ne gre brez njega ali je preveč koncertov na kupu, pomaga viski. Če pred nastopom piješ vodo, ti grlo le dodatno izsuši. Viski pa naredi pravo okolje ...

In vzdušje?

No, saj ga ne pijem. Vzdušje ustvarja publika.