MLADINA Trgovina

Miha Štamcar

1. 9. 2003  |  Mladina 35  |  Kultura

Trubadurji in uporniki

Slovenski kantavtorji od začetka do danes

Iztok Mlakar

Iztok Mlakar
© Primož Lavre

Kantavtorji so uradno skladatelji in pevci lastnih skladb. Ne smemo jih enačiti s šansonjerji, s tistimi popevkarji torej, ki prepevajo vsebinsko zahtevnejša besedila in katerih početje izvira iz Francije. Kantavtorji so tudi uporniki. In če si zgodovino začnemo razlagati s 60. leti, je bil prvi pomembnejši ali za ljudstvo sprejemljivejši kantavtor Bob Dylan, ki je izšel iz tradicije ameriške folk glasbe. Če ga postavite ob bok Charlesu Aznavourju, vam preslikava v naš prostor prinese primerjavo med Tomažem Domiceljem in Ladom Leskovarjem. Ali med Janijem Kovačičem in Franetom Milčinskim Ježkom. Takšna je torej razlika med kantavtorji in šansonjerji.

Sicer pa je izraz kantavtor za mnoge nemogoča skovanka. Nekdanji glasbeni redaktor na TVS Stane Sušnik je skušal že v 70. letih vpeljati kak drug izraz, recimo pevec avtor, a je bil tudi ta preokoren in se ni obnesel. So se pa obnesli kantavtorji. Sicer bi bili bolj sodobni, če bi nastopali v 60. letih, ko so se pojavili na Zahodu in pomagali hipijem in raznim politično-seksualnim revolucijam, a tudi v 70. letih so jih pri nas dobro sprejeli. Nekateri menijo, da pravzaprav ves kakovostnejši slovenski rock temelji na kakovostnem kantavtorstvu. Čeprav danes uspešno potekajo kantavtorski festivali, od Kantfesta do festivala Sanje, pa o kantavtorstvu vseeno govorimo kot o glasbeni panogi v zatonu.

Slavec, ki pravi odlično

Po neuradnih podatkih je bil naš prvi kantavtor Tomaž Domicelj. Snemal je za ljubljanski radio, pojavljal se je na televiziji v krogu slovenskih popevkarjev in bolj soft hipijev konec 60. let. Leta 1967 je Where Have All the Flowers Gone Peta Seegerja prepesnil v Kam so šle vse rožice in jo zapel skupaj z Bogdano Herman. Komada Dajte nam svet in Fant s kitaro sta iz leta 1969. Leto zatem je Donovanovo Colours predelal v Barve in izdal svojo prvo malo ploščo za beograjsko založbo RTB. Čeprav so bile skladbice morda bolj mehke, je bil njegov imidž nedvoumen, protestniški.

Veliko je nastopal, snemal za radio in TV, kljub štirim malim ploščam pa je prvo veliko dočakal šele leta 1977. Plošča Tomaž v živo je bila že neke vrste The best of ..., tudi zato, ker je na njej odigral že tako rekoč ponarodeli Stara mama in Gospod direktor. Nato je predeloval folk in rock uspešnice, recimo Irena, lahko noč, nastopal je tudi na popevkarskih festivalih. Nastajale so pesmi Jamajka, Avtomat, Kamionar, Slovenskega naroda sin. Nastopa in snema tudi po skoraj 40 letih glasbene kariere. Med našimi glasbenimi stručkoti ga najbolj ceni glasbeni urednik z nacionalnega radia Jane Weber, ki pravi, da gre za prvega našega avtorja, ki je bil tako prodoren, da je prišel do medijev in malce širšega občinstva: "Je zelo nadarjen glasbenik, ki je znal slišati prave stvari in iz njih narediti nekaj svojega, naredil pa je tudi kar nekaj uspešnic, kar je za kantavtorja zelo težko. Mislim, da je iz današnjega zornega kota Domicelj definitivno podcenjen."

Čeprav Domicelj velja za našega prvega kantavtorja, je prvo kantavtorsko LP-ploščo pri nas posnel Tomaž Pengov, avtor veliko bolj romantičnih viž. Pengov je svoj LP Odpotovanja, ki je delno posnet v stranišču (zaradi eha), delno pa v studiu Radia Študent, izdal že septembra 1973. In to pri Študentski založbi in komisiji za glasbo pri ŠKUC-u, kar je bilo za takratni družbeni red zelo nenavadno. Prvič je sicer nastopil leta 1968, igral je Dylana in Donovana, potem je prevajal njune pesmi v slovenščino. "A sem jih bolj po svoje napisal. Zato sem začel s svojimi. Moj prvi avtorski komad je bil Cesta, za njim pa Danaja," se spomni Pengov, ki je sodeloval tudi s pomembnimi bendi, na primer z Mladimi levi (njegov glas lahko slišite v eni od različic komada Oda Ireni). Kasneje se je malce skomercializiral in posnel singel z Ježkovo Črno pego in prokoroško Napisi padajo. Leta 1979 je izdal singel z glasbo za film Krč. Potem je manj ustvarjal, a velja za legendo slovenske rock glasbe. "Ima neko posebno globino, zelo dober pesnik je, z zelo izbranimi besedami, tudi dober kitarist je in prinaša nekaj zanimivih kitarskih obrazcev," pravi Jane Weber.

Marko Brecelj je svoj LP Cocktail, kjer mu je akustične komade predelal skladatelj Bojan Adamič, izdal že leta 1974, tudi on je torej z LP-jem prehitel pionirja Domicelja. Gre za nepozabna besedila Umor v rdečem baru, Časopis, Duša in jaz ... z vrhunskimi orkestrskimi aranžmaji ... Začel je na Primorskem, nastopal z ansamblom Krik in, zanimivo, že pred Cocktailom tudi z alter harmonikarjem Bratkom Bibičem. Potem se je lotil projekta Buldožer, ki je postal najpopularnejši slovenski bend v bivši Jugi. Po dveh izrednih ploščah je odšel iz benda in začel nastopati s primorskim pesnikom Ivom Volaričem Feom, imela sta zelo pretresljiv nastop na prvem Novem rocku leta 1983, kasneje pa je raje nastopal sam. Od takrat je najbolj znan komad Parada. Zdaj manj ustvarja kot glasbenik in v Kopru bolj skrbi za kulturno delovanje mladih. Eden izmed najboljših poznavalcev slovenske rock glasbe Stane Sušnik ga umešča med največje slovenske avtorje: "Čeprav je kot človek nemogoč, Breclja silno spoštujem. Z njim sem posnel cel Cocktail za televizijo. V perspektivi je boljši kot Pengov, Šifrer in Domicelj." Svojčas je bil najboljši slovenski tekstopisec, čeprav je morda najboljša dela napisal za Buldožer in zaradi srbohrvaščine klenemu slovenstvu niso tako zelo blizu. V senci Breclja, Domicelja in Pengova so ustvarjali še nekateri manj znani kantavtorji. Omeniti velja Andreja Trobentarja in Bojana Drobeža.

Trobentar je zamenjal dvajset bendov, sam pa je začel nastopati zato, ker ni maral biti diktator v bendu. "Začel sem s prevodi, poezija mi je bila dragocena, Prešeren, Gradišnik, Gregorčič, zanimala sta me Ježek in kabaret, želel sem imeti kabaret, ki bi ljudem dal smeh in zabavo, ne pa moraliziranje. Drago Dellabernardina me je naučil brati note. Zadeve sem skušal interpretirati tako, kot sem jih sam videl, kot Kitajci, pri katerih sem videl, da je njihova interpretacija bolj vseobsegajoča od zahodne. Pa sanjal sem, slišal sem recimo, kako je slavec ob štirih zjutraj stopil na oder in začel vpiti odlično. Takšne zadeve sem zapisal in ni jih bilo treba korigirati." Šele leta 1988 je izdal kaseto Zmajev blues. Res pa je, da je bil do konca 70. let tudi šef in tekstopisec izvrstnega novovalovskega eko benda Na lepem prijazni. Po Sušniku gre za našega najboljšega vokalista, ki pa je popoln umetniški boem, ki je končal v slikarstvu: "Ni bil človek, s katerim bi podpisal pogodbo, da bo prihodnji teden posnel ploščo in šel nato na turnejo."

Bojan Drobež je izjemen instrumentalist. Posnel je nekaj kantavtorskih komadov za Radio Študent in Radio Ljubljana, nato pa šel po samostojni kitarski poti. "Kantavtorstvo je bilo idealno stanje za nekoga, ki ga starši niso prav podpirali pri igranju v bendu in ki tudi ni imel dovolj denarja za vse tiste instrumente za igranje v bendu. Če si znal sam kaj napisati, zapeti in zaigrati, je bilo vse skupaj bolj enostavno. Kakšnega posebnega drugega motiva nisem imel," se spominja Drobež, ki je pisanje besedil opustil, ker se ni čutil dovolj dobrega v tem. Zvone Tomac z Radia Slovenija ga zelo ceni. "Pel je socialno angažirane tekste, a potem sploh ni več hotel peti, čeprav obstaja kakih deset njegovih zelo lepih posnetkov. Bil je perfekcionist in po mojem glasbeno daleč nad vsemi začetnimi kantavtorji. Rekel bi, da je bil slovenski Leo Kotke." Zdaj je Drobež tudi kitarsko kariero (po treh velikih ploščah) že skoraj povsem opustil, do 50. rojstnega dne prihodnje leto pa želi posneti še eno instrumentalno ploščo.

Višji in težji

Prelomnica v slovenskem kantavtorstvu je leto 1977. Ko je v Angliji že besnel pank, se je naša največja založba pri RTVS odločila izdati tri velike plošče. Že omenjeno Domiceljevo Tomaž v živo, pa tudi Mežkovo Kje so tiste stezice in v začetku naslednjega leta še Šifrerjevo Moj žulj.

Aleksander Mežek je prve posnetke naredil konec 60. let v mobilnem studiu, ki so ga v Zagreb pripeljali sodelavci Cliffa Richardsa. "Znal sem tri komade Boba Dylana in Angleži so bili totalno frapirani, ko so v Jugoslaviji našli mulca, ki zna igrati Dylana. Tako so celo rekli, če hočeš, pridi v London, boš posnel plato." Kasneje je res prišel in spoznal tudi Richardsa. "Peljali so me na umetniški festival, postavili so me na oder, folk je bil navdušen, na travi točno pod mikrofonom pa je sedel Cliff. Rekel sem si, danes bom popolnoma propadel ali bom pa nekaj naredil, in sem lepo zašpilal. Spoznal sem angleškega pesnika Steva Turnerja, ki je takrat sodeloval z New Musical Expressom, in odločil se je, da mi bo pomagal tekste prirediti v angleščino. Tako sem se učil jezika, prepletanja misli in uporabljanja metafor." Prvi LP Days Go By je izdal leta 1974 v angleščini kot Aleksander John, leto zatem je v Sloveniji pri Helidonu izdal še singel Siva pot, priredbo znane skladbe Country Road. Nato je izdajal v Angliji in Sloveniji, v obeh jezikih, plošč naj bi bilo zdaj s kompilacijami vred okoli trideset. Zgledi? Joni Mitchell, James Taylor, Jackson Brown, Crosby, Stills, Nash in Young, pa tudi Beatlesi. Pravi pa, da so prav kantavtorji v Sloveniji prelomili s komercializmom. "To je bila neke vrste revolucija," trdi Mežek, s katerim je sprva veliko sodeloval Andrej Šifrer, Mežek pa je bil producent in aranžer pri Šifrerjevem singlu Zoboblues.

Šifrer je po Zobobluesu leta 1978, medtem ko je bil pri vojakih, izdal veliko ploščo Moj žulj, na kateri izstopa komad Stoj, Marija. Zaradi glasbe je na klin obesil košarko, kljub povabilu v kadetsko reprezentanco. "Ko sem prišel na selekcijo v Halo Tivoli, sem videl, da so vsi približno 10 cm večji od mene pa kakih 20 kil težji in že vsi kosmati, tako da sem rekel, ne vem, ali bom jaz tule lahko kaj ..." Začel je v manjših bendih, potem so ga leta 1975 povabili v otroško TV-oddajo Pisani svet. Slišal ga je Urban Koder in v novoletni oddaji konec leta je že nastopil z Zobobluesom, januarja 1977 pa je bila v trgovinah mala plošča. Spremenite protokol je že deseta njegova plošča, ima še kopico kompilacij in koncertnih posnetkov. Zanimivo je, da je drugo ploščo Od šanka do šanka posnel v srbohrvaščini. V 80. letih je Šifrer veljal za avtorja, ki se je zelo skomercializiral. Vendar pa je s komadi Vse manj je dobrih gostiln, Martinov lulček, Moj oče ... podrl tudi nekaj slovenskih prodajnih rekordov. Veliko je delal za otroke. Še vedno veliko ustvarja in nastopa, publiko in stroko pa je v zadnjem času razdelil njegov hit Dec ne more. Zvone Tomac mu zameri, da je na stara leta postal zmagovalec Slovenske popevke (Za prijatelje), ki jo je pred leti zelo kritiziral, Stane Sušnik ceni njegove prve tri albume, zdaj ga ne posluša več, Jane Weber pa pravi: "Šifrer je mali genij. Mali zato, ker živi v Sloveniji. Sposoben je napisati zelo poslušljive pesmi, ki jih imajo ljudje radi, nekateri albumi so že klasika slovenske muzike, kakšni novejši pa mi niso ravno všeč."

Kantavtor težko razpade

Pa saj je logično, da so kantavtorji tudi komercialni. Da s svojimi deli tudi kaj zaslužijo. In kantavtorstvo je rojeno za posel. Fant prime v roko kitaro, orglice, redkeje klaviature ... Če najamete bend, boste plačali petkrat več, kot če vam igra hipi s kitaro.

Večina naših bolj znanih avtorjev je vzklila konec 70. ali v začetku 80. let. Ne moremo mimo Korošca Marjana Smodeta, našega najkomercialnejšega kantavtorskega peresa. Hipijevski videz, velik znak peace na kitari, obilica hitov ... Album z Jožico je po prodaji razsul slovensko naklado Avsenikovih Murk. Čeprav ga na radiih in na TV niso hoteli predvajati. Kič, šund. Zdaj domnevne Jožičine vulgarnosti nihče še opazil ne bi. Ob Jožicah in Belindah pa je imel tudi bolj ekološke poskuse, največji komad je seveda Mrtva reka, ki krasi celo osnovnošolske učbenike. Pa prav Smode je razlagal, da so njegova besedila za osnovnošolce pretežka. Zadnje čase se spet trudi, a z bistveno manjšim uspehom. Mimogrede, Sušnik meni, da ga ne gre tlačiti k drugim kantavtorjem: "Naredili jim boste krivico. Zanj velja isto kot za Smolarja, to so Slovenske novice, ki bodo vedno imele publiko." K Smolarju še pridemo, podobno kariero kot Smode, a z manjšo prodajo, je imel Aleksander Jež, ki je prepeval zajebantske komade. Z leti se je vse bolj utapljal v sumljivi komerciali, zdaj pa je le še zvezdnik lokalnih televizij.

Leta 1981 je prve komade posnel Dušan Uršič. Najbolj znan: Joško. "V vojski leta 1984/85 sem napisal najbolj pikre pesmi, ko me je kaj razjezilo, zato tudi nisem pisal ljubezenskih pesmi, ker je bilo v vojski več navdiha za jezo. Marsikdo bi rekel, da sem bolestno angažiran, ampak tako sem se počutil," pravi Uršič. V svoje komade je vtaknil prvine bluesa, dixieja in swinga, z bendom pa ni veliko igral. Tudi za edini CD (1999, samozaložba) je imel le ad-hoc bend vrhunskih muzikantov, ki z njim niso koncertirali. Nekaj let je nastopal s humoristom Tonetom Fornezzijem - Tofom. Čeprav zdaj manj nastopa, je na sceni s svojim radiem Dur, kjer predvaja veliko kantavtorjev: "Zelo veliko Mlakarja, Smolarja, Šifrerja, Domicelja, tudi Mežka, Kreslina ...Lovšina in Predina pa bistveno manj." Strokovnjaki ga cenijo kot enega pomembnejših avtorjev pri nas, vendar mu očitajo vpletanje dnevne politike v pesmi. "Glasbeno je zelo kvaliteten, besedila pa so ves čas blazno naravnana proti levici, proti režimu in še danes pljuva čez 'ta rdeče', zato deluje užaljeno in se mi zdi škoda, ker ga zaradi tega mnogi ne marajo," misli Zvone Tomac.

Peter Meze je leta 1979 posnel nekaj skladb za nacionalno RTV, skupaj z Jancem Galičem pa je pri RTB izdal malo ploščo (1981) in album Izza oči (1983). Precej komadov je izvajal le na koncertih. Zadnjega je imel davnega leta 1986 v Cankarjevem domu. Je avtor teze, da je najočitnejša razlika med bendom in kantavtorjem ta, da kantavtor, vsaj načeloma, težko razpade. To je njegova glavna prednost, pravi eden naših najbolj pesniških ustvarjalcev, ki so ga zaznamovali predvsem Joni Mitchell in U2, pa tudi Paul Simon, Neil Young, Bowie, Beatli, Rollingi, Brecelj in Pengov. Zvone Tomac trdi, da je izjemno močan in globok avtor, Stane Sušnik pa, da svoje priložnosti ni docela izkoristil.

Verjetno je najpomembnejši avtor, ki se je konec 70. let prikazal v Sloveniji, Jani Kovačič. Uporniška poezija, ostrejša kitara, hripajoč vokal ... Letel je na krilih panka, in če so te takrat priznali pankerji, je bil uspeh zagotovljen. Vplivi pa presenetljivi: namesto Iana Duryja, takrat najbolj pankerskega angleškega samostojneža, Edith Piaf in Janis Joplin. "Pri skladanju in besedilih pa ljudske pesmi, šansoni, beat poezija in - literatura od časopisov do spomenikov," pravi Kovačič, ki je začel že sredi 70. let s priredbo hita Be Bop A Lula. Dokončno se je ustalil z Jest grem gor na Škofljco. Sprva se je loteval socialnih tem, Otroci samohranilk so pokvarjeni, Žare lepotec, Revolucija, Delam kot zamorc ..., kasneje se je posvetil natančnejšemu ujemanju glasbe z besedili in ustanovil nekaj profesionalnih spremljevalnih bendov. Zadnje čase pripravlja celovečerne projekte in prireja skladbe drugih avtorjev v slovenščino. Tomac recimo najbolj ceni Kovačičeve priredbe Toma Waitsa. Kovačič je doslej (1980-2003) pripravil kar 23 različnih projektov. Čeprav so nekatera njegova dela že ponarodela, Stane Sušnik pravi, da komercialen ni znal biti. "Gre za dilemo nekoga, ki pride in hoče javnosti pripovedovati zgodbe, a se ne more odločiti, ali naj to pove pet tisoč ljudem ali petdesetim, ali naj mu za to plačajo, ali hoče od tega živeti ali igra za ego. To dilemo vsak rešuje drugače in v različnih obdobjih različno. Jani od muzike ni hotel živeti, ves čas je delal še kot profesor." Jure Longyka, oče slovenskih radijskih koncertov, ima Kovačiča za številko ena in pravi, da komentar ni potreben. "Je eden tistih, ki so poznali politično in socialno situacijo, vedno je bil pred časom," dodaja Tomac.

Tako, kot je večina avtorjev iz 60. in 70. let izšla iz rock bendov ali pa so bende kasneje sami ustvarili, so v 80. in še bolj v 90. letih začeli samostojno nastopati Peter Lovšin (Pankrti, Sokoli), Vlado Kreslin (Avantura, Horizont, Martin Krpan) in Zoran Predin (Lačni Franz), ki dobro kontrolirajo pokrajine oziroma mesta, iz katerih prihajajo. Kreslin Prekmurje, Predin Maribor oziroma Štajersko, Lovšin pa nedvomno Ljubljano. Zoran Predin je sicer postal kantavtor, ko je ugotovil, da imajo fantje s kitaro na obali veliko uspeha pri dekletih, zglede pa je našel v Robertu Zimmermanu, Leonardu Cohenu in Randyju Newmanu pa Pengovu, Breclju, Kovačiču in Mlakarju. Zakaj nastopa sam? "Razlika je v načinu nastopanja. Z bendom je glasba v prednosti, zato teče koncert po valovih nekega notranjega rituala z uvodom, zapletom, vrhuncem, koncem in dodatki. Sam s kitaro si veliko bolj okreten, reagiraš na reakcijo publike, zamenjaš repertoar, podaljšaš pesem in pustiš besedi, da živi. Je pa seveda potrebna večja koncentracija in nastop ti vzame veliko več energije," ugotavlja Predin, ki je tako kot Vlado Kreslin zelo dejaven zlasti s svojimi mega koncerti. Kreslin nastopa sam ali z etnoorkestrom, zavihti se tudi v kako reklamo, drugič je dodatni član Siddharte, na koncertu je lahko pop rocker, prilagodi pa se tudi omamljeni publiki na Cvičkariji. Uspelo mu je celo nemogoče: iz nepopularnih komadov, še iz časa pred Martinom Krpanom, je ustvaril nove hite. Črno kitaro zdaj v angleščini pojejo The Walkabouts, ki o njej pravijo: "That Black Guitar: A nostalgic lament written by the Slovenian "Bob Dylan", Vlado Kreslin." In kaj o slovenskem Zimmermanu menijo kritiki? Strinjajo se, da je ponarodel, in Stane Sušnik se s ponosom spomni, da mu je pomagal organizirati nekaj velikih koncertov. Brez dvoma je za popularnost Prekmurja naredil več kot Miško Kranjec in France Štiglic skupaj. Vprašanje pa je, ali je Kreslin sploh kantavtor. Zvone Tomac meni, da je še vedno rocker. Tako kot Peter Lovšin, ki je ljubezen do Pistolsov, Clashev in Rollingov razkrival že v 70. letih. Po razpadu Pankrtov se je poskušal z več bendi, nato se je odločil nastopati sam. Tudi njega slišite na različnih prireditvah, od študentskih pijank do mega rock'n'roll žurov, največkrat v rockerski pojavi z ostrimi kitarami, glasnim ozvočenjem in nekaj baladami. Zvone Tomac zato meni, da se nekdanji panker ni transformiral v kantavtorja, ampak v rockerja. Meni tudi, da so Kreslin, Predin in Lovšin intelektualci, ki točno vedo, kako delati, da lahko v teh časih preživijo z muziko.

Kantavtorke in prezgodaj odšli

Mnogi pa niso imeli velikih karier. A smo jih opazili. Pokojni Aljoša Vrečar, ki sodi v predzgodovino kantavtorstva, ni pustil vinilnih uspehov, se ga pa spomnijo starejši avtorji in stroka. Sodobnejši, pa tudi pokojni, je Zdene Vodopivec, ki je izdal antimilitaristično ploščo. Tudi Tomaž Mistral, ki je ustvarjal v začetku 90. let, je že odšel, za njim je ostal album s pretežno ljubezenskimi pesmimi. Med manj znane sodi mariborski Karlo Jederman. Na country prisega Milan Pečovnik - Pidži. Milan Kamnik je izšel iz Dua Kora, a ga kot solist ni presegel. Podobno kot Veno Dolenc, ki je pred solo kariero deloval z legendarno Sedmino. Pomembnejši je Primorec Drago Mislej - Mef, ki, ko ni festivalsko-popevkarski poet, proizvaja svojo glasbo, zapakirano z ansamblom NOB. Če igra sam, je to ponavadi zato, ker ga bend zapusti ali ima že dogovorjene nastope.

Je pa naša kantavtorska scena neprijazna do deklet. Trenutno je še najbolj aktivna Xenia Jus, ki veliko izdaja in zveni povsem odtrgano. Obetala je Mateja Koležnik, posnela je kaseto, nato pa presedlala na režijo. Neca Falk je čisti rock'n'roll hitro zamenjala za klasične ali narečne popevke, kasneje pa izdala nekaj rockerskih in delno kantavtorskih albumov, ki pa niso dosegli slave njenih mačjih izdelkov. Kantavtorstvu je bila bližje Jerca Mrzel, zlasti ko se je lotila bolj revolucionarnega čtiva, čeprav je poslanka Združene liste morda že bolj šansonjerka. Radijec Tomo Pirc vsaj delno med kantavtorska uvršča tudi nekatera dela Alenke Pinterič. Zadnje čase je zanimiva Urša Ramoveš iz Poljanske doline, ki prepeva moževo poezijo.

Vandima

Danes so kantavtorji bolj redki. Potomci Boba Dylana so skoraj izumrli. Pojavili pa so se bolj etno friki. Kot je recimo Kreslin vezan na prekmursko grudo, je Iztok Mlakar povezan s severno Primorsko, s Krasom, s cerkljanskimi hribi ... Sicer je igralec novogoriškega gledališča, njegovi nastopi pa so pravi teater. Nastopa s harmonikarjem, pripoveduje štorije, poka vice in prepeva svoje komade. Nastope ima razprodane, ker nastopa le za kakih trideset ljudi, pa še takrat zahteva v dvorani mir in disciplino. "Rekel sem mu, ti si genialec, posnemimo oddajo za televizijo. In je rekel, ne delam za televizijo, ker ne morem obvladati medija," se poskusov, da bi Mlakarja predstavil širši publiki, spomni Stane Sušnik. Kljub temu je Mlakar od 80. let do danes posnel tri velike plošče.

"Vedno sem nosil kitaro s sabo. Najprej sem igral narodne pesmi in komade drugih, pri petnajstih ali šestnajstih letih sem prvič skušal skupaj sklanfati kakšen verz. Če ne znaš dobro igrati kitare, skušaš poslušalce pritegniti z besedili. Če nisi močan v rokah, probaš z jezikom. Kakšna štorija ti pride na pamet in vsako moraš sprobati pred ljudmi," pravi Mlakar, ki je glasbeno kariero začel v folk skupini Stribor, ima pa svojevrstne vzore: gradivo o Commedii del'Arte, avanspettacolu in starih komedijantih in igralce, kot so Enzo Ianacci, Paolo Rossi, Dario Fo, Vladimir Vissotskij, Fernandel, Toto in Ježek ... "Moje štorije večinoma temeljijo na resničnih dogodkih, včasih tudi zlepim dve skupaj. Imam kup sosedov, ki so sami po sebi slike. Nekateri morajo skakati z mosta na elastiki, jaz pa se usedem na vrt in opazujem ljudi." Očitali so mu, da se norčuje iz politika Iva, vendar prisega, da ni šlo za Hvalico, saj mu je ta celo simpatičen. Ko se je konec 80. let lomil socializem, so mu očitali antikomunističnega Karlota Špacapana in štrajkaško Livarsko. Zaradi pripovedi iz Biblije so mu očitali tudi, da žali verska čustva, sam pa pravi: "Države se menjajo, tepci pa ostanejo na svojih mestih." Stane Sušnik meni, da je Mlakar kot umetniška osebnost najboljši avtor pri nas. "Je izreden tekstopisec, ljudski pevec, ki proda izjemno veliko plošč, pa ima klub temu zelo visok nivo. Mlakar je presežek," je prepričan tudi Tomac.

Pravo nasprotje je pater Janez Ferlež iz župnije Sv. Trojica-Podlehnik v Halozah, ki je leta 2001 gladko zmagal v oddaji Orion. Zaveda se problemov današnjega časa, zato rad poudarja, da je sovraštva in vojn vse preveč in da bi si morali ljudje med seboj odpuščati. Župniki in poduhovljeni kitaristi so sicer vse pogostejši, spomnimo recimo na duo Twins. Med mlajšimi avtorji je znan Matej Krajnc, ki ga zelo ceni Jure Longyka, a mu preboj na sceno še ni uspel, čeprav veliko snema. "Jezikovno je izjemno spreten, žmohten, hkrati preprost in neverjetno neposreden," ocenjuje Krajnca, ki piše tudi prozo in prevaja, naš najlepši radijski glas.

Med množicami najpopularnejši pa naj bi bil trenutno Adi Smolar, kantavtor, ki je prvič nastopil leta 1981 v Cerknici in šele dvanajst let kasneje posnel prvo kaseto v samozaložbi. Največjo uslugo mu je naredil pesnik Janez Menart, ko je njegova besedila razčlenil in pohvalil v Delovi Sobotni prilogi. "Znal je razbrati pesmi, ki medijsko niso tako predstavljene. Še vedno le malo Slovencev ve, kaj pojem. Poznajo le kakšno pesem. Pri kantavtorju pa ena sama pesem ne more prikazati vsega, kar dela. Posnel sem pesem Terzinka, da se ne bi pozabila in ker jo kdaj pa kdaj zapojem, potem pa so radii ponoreli in vrtijo samo še to. Rajši vrtijo traparije, ki so ljudem všeč. Zdaj sem recimo napisal pesem o rolici WC-papirja," pravi Smolar. Na odru pa govori o življenju: "Nastop je skorajda predstava, monodrama z začetkom, sredino in koncem." Strokovnjaki so mu manj naklonjeni. Predvsem Sušnik, ki ga primerja s Slovenskimi novicami. Tomo Pirc pravi, da je Smolar humorist, da je poslušljiv, speven, zabaven. Zvone Tomac ga ceni in misli, da mu pripisujejo banalnost po nedolžnem, ker tako veliko ustvarja, Jane Weber najbolj ceni Smolarjevo Daleč je za naju pomlad, marsikatero drugo pa v svojih glasbenih opremah raje preskoči.

In še to, zadnjič smo se na koncertu najboljše slovenske rock skupine pogovarjali s šefom založbe Dallas Goranom Lisico Foxom in ta je izjemno veliko, že kar nesorazmerno število kantavtorjev enostavno povezal s slovenskim pesništvom: "Slovenci imajo veliko pesnikov in prav tako veliko kantavtorjev."

Tomaž Domicelj

Tomaž Domicelj
© Denis Sarkić

Andrej Trobentar

Andrej Trobentar
© Miha Fras

Aleksander Mežek

Aleksander Mežek
© Miha Fras

Tomaž Pengov

Tomaž Pengov
© Miha Fras

Adi Smolar

Adi Smolar
© Miha Fras