Kultura / 03 - Kultura & družba

Tomaž Pandur: Sto minut

Eden najbolj razvpitih gledaliških dogodkov tega leta je bila predstava Tomaža Pandurja Sto minut. Toliko reklame menda res ni imela še nobena predstava, pa naj bo to v obliki oglasov ali škandalčkov zaradi fotografij igralk, ki se poljubljata. Vsekakor je v Vibinem studiu konec oktobra kraljevala Pandurjeva interpretacija Bratov Karamazovih z veliko seksa, erotičnim Cavazzo in vsestransko Milekovo. Odzivi gledalcev so bili mlačni, nekateri niso skrivali zdolgočasenosti, kritiki so Pandurja popolnoma razsuli, režiser pa je užaljeno zabrusil, da bo naslednjič režiral Dolino šentflorjansko, ker ne cenimo njegovega teatra. Že spet - tudi lanskega Hazarskega besednjaka nismo cenili tako, kot bi ga morali. Pa mu je Festival Ljubljana kljub vsemu še letos financiral predstavo.

Oprostitev leta

Strelnikoff

Po petih letih se je septembra letos končala zgodba o blasfemiji med glasbeniki. Sodišče je razsodilo, da podgana v svetem naročju brezjanske Marije, ki se je pred petimi leti znašla na naslovnici cedeja Bitchcraft skupine Strelnikoff, ni razžalila verskih čustev, kot je tedaj na ves glas trdila uradna slovenska RKC. Sodišče je razsodilo, da je glasbena skupina le na samosvoj način protestirala proti mnenjem cerkve.

Smo pa letos dobili nov umetniški napad na cerkev, ko je Marko Brecelj v Kopru s t. i. umetniško akcijo tapeciral cerkvene zvonove. Cerkev je tudi letos zarobantila, da so bila s tem oskrunjena verska čustva. Bomo počakali naslednjih pet let, da bomo videli, ali je umetniška svoboda v Sloveniji poslej res neomejena.

Export leta

Laibach

Cerkev so provocirali tudi laibachovci, ki so se letos vrnili na sceno z albumom WAT. Turnejo so začeli v rodnih Trbovljah, na kraju zločina, v Kulturnem domu. Izbrani družbi so poleg znanega zvoka predstavili še dve bobnajoči mladenki, kar je bil tako rekoč edini premik v laibachovski ikonografiji. Pa saj - zakaj bi se spreminjali, če tudi Rolling Stonesi ostajajo enaki. Po koncertu so na Kumu imeli žur, za katerega so v Družini zagnali paniko, da je bila z njim oskrunjena cerkev, ker je Peter Mlakar v njej imel govor, potem pa naj bi bili v cerkvi peli, pili in skorajda občevali. Po vsem tem viharju so se odpravili na evropsko turnejo od madžarskega Sziget Festivala do Berlina, Pariza, Londona. Povsod razprodani, v Parizu celo tako razprodani, da so doživeli manjše izgrede zavoljo boja za vstopnice.

Zlet leta

Siddharta

Včasih se dogajajo tudi čudeži in letos septembra se je zgodilo, da je slovenski bend napolnil bežigrajski stadion. Saj ne vemo natančno, zakaj - po vsej verjetnosti zaradi hude marketinške akcije in subvencioniranih vstopnic v megamarketih - se je zbralo 35.000 poslušalcev, da bi spremljalo predstavitev albuma Rh- Siddharte in Simfoničnega orkestra RTVS. Ta se je sicer, resnici na ljubo, slišal bolj malo, nemara zaradi histeričnega kričanja navdušenih Slovencev. Siddhartovci si močno želijo uspeha v tujini, a jim za zdaj dlje kot do Celovca še ni uspelo priti. Zato pa so se nedvomno v slovensko zgodovino pop glasbe zapisali kot ansambel z najdražjim videospotom - snemali so ga med stadionskim koncertom, ki je stal od 110 do 120 milijonov tolarjev.

Selitev leta

Filmski festival v Celju

Včasih je bilo vse preprosto: na filmski festival je bilo treba v Portorož, na artfilme v Kinoteko. Letos pa se je podrla rutina. V Sloveniji je nastala mreža artkinov v Celju, Izoli in Ljubljani, kjer so končno odprli razvpiti Kino Dvor. Celje pa je poleg multikina in artkina dobilo še Festival slovenskega filma in tako postalo slovenski Cannes. Festival se je tudi premaknil z marca na september. Res je sicer, da se je tako vrnil na kraj svojih začetkov, saj izhaja iz Tedna domačega filma, ki je potekal v Celju, preden so ga pred šestimi leti preselili v Portorož. Organizatorji so sicer prepričani, da je bil celjski festival uspeh, a gledalcev ni bilo. Morebiti zato, ker Celje nima plaže.

Koprodukcija leta

(A)torzija

Slovenska filmska produkcija je letos v dilemi - tako radi bi bili čisto slovenski, pa ne gre. Vsebine najodmevnejših letošnjih filmov so vezane na Balkan, Kajmak in marmelada, ki seka vse rekorde gledanosti, je delo "naturaliziranega" Slovenca, najhujši udarec pa je, da nismo dobili ne leva, ne medveda, ne oskarja. Zato pa se tako radi pohvalimo z (A)torzijo, kratkim filmom Beograjčana Stefana Arsenijevića, ki je pobral berlinskega medveda za kratki film in konec leta še evropskega oskarja fenixa. In kaj imamo mi z njim? A, bil je sneman na slovenski zemlji, s slovenskim denarjem, v slovenski produkciji studia Arkadena. Po Nikogaršnjem ozemlju še en dokaz, da če drugega ne, smo dobri v koprodukcijah.

Medij leta

Brezplačniki

V medijskem prostoru se je letos zaostrila konkurenca. Boj je postal definitivno javen in neizprosen. Na televizijskem področju sta se pri posredovanju novic udarili nacionalna televizija in POP TV. S premikanjem začetka informativnih oddaj sta iskali presežek gledalcev, vrhunec pa je bila nova scenografija Dnevnika TV Slovenija, ki je udarila s kričečo rdečo. Podoben boj so uprizorili še pri kvizih, ko je nacionalna televizija uvedla razvpiti Najšibkejši člen s coprnico Violeto. Za zdaj se vsaj ob petkih zvečer drži presenetljivo dobro.

V tiskanih medijih pa je bilo to leto brezplačnikov. Hočeš nočeš so v slovenske nabiralnike prileteli kvaziinformativni časopisi, ki poleg obilice reklam prinašajo še nekaj malega informacij, Žurnal celo politično obarvane informacije. Najhuje je, da teh časopisov ne morete odpovedati.

Škandal leta

SAZAS

Slovenski glasbeniki so se letos raje kot z izboljšanjem svoje produkcije ukvarjali z avtorskimi pravicami. Na dan so planile podrobnosti iz poslovanja SAZAS-a in med avtorji povzročile val ogorčenja. V javnost je namreč prišlo, da je SAZAS POP TV odpisal 1,2 milijarde tolarjev terjatev zaradi neplačanih tantiem iz naslova avtorski pravic, hkrati pa je RTVS zagrozil s tožbo in prepovedjo predvajanja avtorske glasbe. Na izredni julijski skupščini je bilo veselo, saj člani o odpisu terjatev sploh niso razpravljali, zato je bilo dejanje, ki ga je uprizoril duo MI2, ko je protestno zapustil sejo in prezidentu Dušanu Velkavrhu na listek napisal GOLJUFI, po mnenju večine ustrezno. Po prespanem poletju so člani Velkavrha nadomestili z novim predsednikom Tomažem Domiceljem, ta pa je svoj položaj takoj izkoristil in "odpustil" tudi nezamenljivega direktorja SAZAS-a Iztoka Žagarja. Po 60 dneh Domiceljevega predsednikovanja pa je nadzorni odbor že zahteval glavo legendarnega brenkača in si s tem nakopal jezo upravnega odbora. Razplet bo znan šele drugo leto.