Glasba / Nazaj na začetek

V Sloveniji nikoli ni bilo boljših možnosti za oživitev starodobnega prvinskega rock'n'rolla kot na začetku devetdesetih let, ko so se rockerske glasbene skupine pojavljale kot gobe po dežju in prav tako hitro izginjale. Tudi številni koncerti bendov iz nekdanje skupne države so se po desetletni vladavini punka spet začeli usmerjati v bolj v rockerske vode. Najbolj popularni izvajalci, kot so Majke ali Partibrejkers, so ponovno oživili glasbo ameriškega črnskega juga. Mirovali pa niso niti domači posnemovalci. Drugače od recimo bolj šminkerske skupine Res Nullius ali vedno razpadajočih Erotičnih so ljubljenci rock kritikov iz benda Dicky B. Hardy poprijeli za enostavnejše in bolj nabijaške akorde, kar jim je prineslo "slavo" na alter sceni, razlog za priljubljenost med žensko populacijo pa je bil frontman Niko Novak. Vendar tudi rockerska scena ni trajala pretirano dolgo. Časi Bunkerja so minili, Marjana Ogrinca pa tako ali tako nihče več ni jemal resno. To se je kazalo tudi v pešanju števila vokalno-instrumentalnih zasedb. Niti koncerti niso več stregli s kakovostno rockersko ponudbo in na trenutke je bilo videti, kot da bo elektronska glasba enočlanskih skupin popolnoma povozila instrumentalne zasedbe. To pa se vendarle ni zgodilo in v zadnjem času ponovno oživljajo preminule zasedbe. Ena od supergrup, kot se sama imenuje zaradi žlahtnega izvora članov, je novonastala skupina Kiks. V njej se z dokaj rudimentarnim rockovskim izrazom ukvarjajo člani skupin iz devetdesetih let. Vokalist Niko in kitarist Dušan Teslič sta prej rohnela pri Dickyjih, Ivan Klun je sodeloval v eni izmed številnih zasedb Erotičnih, Gašperju Drašlerju pa so bobnarske palčke padale po tleh že, ko je razbijal po bobnih pri Minusih.

Čeprav se na rockerski sceni v zadnjih desetih letih ni zgodilo nič pretresljivo novega in čeprav smo bili na koncertnih prizoriščih vsaj v Ljubljani deležni bolj reciklaže kot inovativnosti, Kiksov to na poti do uspeha ne moti. Večina drugih akterjev je izživela mladostniško upornost in sedaj zgublja čas po različnih službah, Kiksi pa so ponovno odkrili otroka v sebi. "Po desetih letih igranja z Dickyji sem mislil, da sem že končal rock'n'roll kariero, opreme pa vseeno nisem prodal. Ko me je Dule vprašal, ali bi še kaj igrali, sem bil takoj za," pojasnjuje Niko, ki je na začetku želel igrati še kaj drugega, novejšega, "ampak se je nazadnje izkazalo, da je to spet isti rock'n'roll, ker je to tisto, kar znamo". Razlika je zgolj v dojemanju sveta okoli sebe. Glasbena filozofija tridesetletnikov v zasedbi Kiks se je spremenila v primerjavi z dvajsetletniškimi pogledi istih članov pri zasedbi Dicky B. Hardy. V mladosti se je glavnemu članu in vokalistu obeh skupin zdelo, da je car že samo zaradi tega, ker je član rokenrol benda. Danes pa ukvarjanje z glasbo jemlje zgolj kot hobi oziroma dopolnilno popoldansko razvedrilo po službi. Trikrat na teden vadijo, za konec tedna pa namesto v bližnjo gostilno zavijejo na koncertno prizorišče v Ormož, Pivko ali kak drug manjši kraj. "Danes se da po Sloveniji igrati veliko več kot pred osmimi leti. Zdaj prevladujejo študentski klubi, ki imajo eno dvorano in niso več tako alternativni, kot so bili klubi včasih, pa tudi mi nismo več nekakšni bad guysi, ki bomo prišli, celo vas pofukali in vse razbili." Študentje se danes množično navdušujejo tudi nad MTV-rockom, in četudi gre kakšna skupina malenkost čez ustaljene obrazce in norme, se jim še vedno zdi poslušljiva.

Kiksi ne želijo postati štadionski mastodonti, dovolj jim je osebno izražanje ljubezenskih čustev. Zdi se, kot da si podaljšujejo mladost. Tudi ploščo, ki so jo ravno spravili na svet, zaznamuje starinski sound, kot da so člani stari dvajset let. Čeprav zaradi dolgoletnega staža že delujejo kot staroste rock'n'rolla. Vseeno se presenetljivo ne identificirajo z ortodoksnimi predstavniki te zvrsti, ki bi umrli za svoje ideale in sploh zanje storili vse. "Verjetno smo tako slabi glasbeniki, da je najlažje igrati akord gor in dol. Samo malo drgnemo po kitari, malo kričimo, pa slaba oprema mora biti in vse naglas, da se še bolj deremo, in potem nastane rock'n'roll." Zato tudi niso niti najmanj angažirani. "Ne spremljamo politike. Recimo, zdaj sem sicer slišal, da je neka bomba eksplodirala v Madridu, to je pa tudi vse." V istem slogu je prepričanje, da jim ni mar za uspeh in da je zanje pomemben zgolj užitek ob nastopanju in ob igranju zase. Iz samega hedonizma je že po enem letu delovanja nastal plošček, ki ga prav zdaj predstavljajo na vseslovenski turneji, kasneje pa ga bodo še na nekaj evropskih lokacijah. "Na koncertih vidiš še vedno iste stare rockerje, ki so bili že na Dickyjih, samo da imajo malo manj zob in malo bolj oguljene jakne." Za oboževalke pa znani lomilec rockerskih src Niko nima več toliko časa kot v preteklosti. Razlog za to je starost članov, saj so po koncertih tako zdelani, da se večinoma samo še usedejo v avto in odpeljejo domov. Teža let se pozna tudi pri spremljanju nove glasbe: "Poslušamo iste bende kot pred petnajstimi leti. Po dvanajstih urah dela enostavno nimam časa iti v trgovino kupit novo ploščo. Zvok kitare je tako ali tako že petdeset let enak. Vseeno pa se mi bolj fajn kot tuc tuc zdi slišati kitaro, pa četudi jo igra Karmen Stavec."

Kakor so nekaterim všeč izključno črno-beli filmi, tako se člani skupine Kiks brezpogojno navdušujejo nad rockom šestdesetih in sedemdesetih let. Niso navdušeni nad tem, da danes zasedba brez nastopanja posname videospot, založba jo spromovira, po tednu pa že zavrže. Zato prisegajo, da bodo ostali underground brez ambicij postati velik bend. "S ploščo, ki smo jo posneli ob pomoči Škuca, smo pridelali ful minusa." Vseeno je ne mislijo spraviti v prosto prodajo v trgovine. "CD prodajamo na svojih koncertih za jurja. Zavedamo se, da niti mi ne bi kupili plošče za tri jurje, tisoč pa da lahko vsak. Sicer bi jo lahko prodajali po dva jurja, ampak se nam zdi bolj pomembno, da pride v roke ljudem." Takšno neprofitno politiko lahko izvajajo zato, ker so vsi redno zaposleni in se jim z glasbo ni treba preživljati.