Zarota proti Kosovelu

Velikopotezni načrt družbe Mobitel, da v parku Tivoli postavi spomenik Srečku Kosovelu ob pesnikovi stoti obletnici rojstva, je že od avgusta pod vprašajem. Komaj teden dni po začetku gradnje so od upravne enote Ljubljana Center prejeli obvestilo, da morajo za postavitev spomenika pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker Mobitel ni želel tvegati spora, je gradnjo ustavil. Pri tem je pomenljivo, da Mobitel s postavitvijo spomenika sploh ne bi začel, če ne bi že februarja letos iz oddelka za urbanizem mestne uprave MOL dobil lokacijsko informacijo, iz katere je mogoče sklepati, da gre pri Kosovelovem spomeniku za enostaven objekt oziroma spominsko obeležje, za katero bi bilo gradbeno dovoljenje potrebno le, če bi višina spomenika presegala pet metrov, končna tlorisna površina pa 20 kvadratnih metrov. Ker spomenik teh omejitev ne presega (visok je manj kot dva metra, tlorisna površina pa je 12,52 kvadratnega metra), so na Mobitelu sklepali, da za gradnjo zadošča lokacijska informacija. Poleg tega so pred začetkom del pridobili tudi pozitivno mnenje komisije za postavitve javnih spomenikov-obeležij v ljubljanski mestni občini.

Zdaj pa se stvari zapletajo. Na upravni enoti trdijo, da spomenika ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ker je sestavljen iz treh delov: objekta spomenika, pomožnega infrastrukturnega objekta in objekta arhitekturne krajine. Ali povedano drugače: ne gre samo za spominsko obeležje, pač pa tudi infrastrukturo, ki bo skrita pod zemljo in zaradi katere je treba skopati precej veliko jamo, povrh tega pa bo spomenik priključen na javno električno in telefonsko omrežje. Vse to naj bi pomenilo tako velik poseg v prostor, da ga ni mogoče opraviti zgolj na podlagi lokacijske informacije. Čakanje na gradbeno dovoljenje seveda pomeni, da se bo projekt zavlekel in podražil. Mobitel naj bi za projekt doslej že porabil 30 milijonov tolarjev. Samo največji optimisti še verjamejo, da bo spomenik dokončan do druge polovice novembra, kot je bilo načrtovano. Lahko se celo zgodi, da bo Mobitel nad projektom dvignil roke in se umaknil. Zdi se, kot da se je vse zarotilo proti Kosovelu. Najprej je ponagajalo močno deževje, ki je uničilo del že postavljene opreme, potem so se začele težave s papirji, zdaj pa so se v javnosti pojavili še pomisleki glede primernosti izbrane lokacije.

Avantgardno umetniško delo, ki so si ga zamislili Boris Balant, Zdravko Duša, Marko Peljhan in Dragan Živadinov, naj bi stalo v parku Tivoli, natančneje ob železniški progi nasproti Mladike, kjer ima prostore ministrstvo za zunanje zadeve. Točno tam torej, kjer so spomenik Kosovelu nameravali postaviti že v šestdesetih letih, pa je vse skupaj padlo v vodo zaradi spornosti lokacije. Štiri desetletja pozneje se zdi, kot da se ni nič spremenilo. Člana občinske komisije za postavitve javnih spomenikov - umetnostni zgodovinar Tomislav Vignjević in državni sekretar na ministrstvu za kulturo Gojko Zupan - postavitvi spomenika v Tivoliju nasprotujeta, češ da tja ne sodi. Vignjević je iz protesta celo izstopil iz komisije, ob tem pa dejal, da bi bilo primerneje, če bi spomenik "umestili v bolj modernistično okolje". Z njima soglaša tudi krajinski arhitekt in soavtor ureditve novega dela Tivolija Dušan Ogrin, ki trdi, da bo spomenik deloval vsiljivo in da bo zaradi njega okrnjena temeljna vloga parka kot površine za sprostitev in oddih. "Postavitev je sporna z več vidikov. Predvsem moti njegova izpostavljena lega. Za doživljanje parka so odprte jase zelo pomembne, zato smo pri načrtovanju novega dela Tivolija na prostoru, kamor zdaj postavljajo spomenik, predvideli trate brez zasaditev." Sam bi spomenik postavil v kakšen ljubljanski park z bolj urbanim značajem, kot je na primer Ajdovščina, saj bi bil tam bolj viden in manj moteč "Tivoli in drugi parki ne smejo postati odlagališče raznih zamisli, ki se ne morejo uveljaviti drugje," še dodaja Ogrin.

Povsem drugačnega mnenja je Ana Kučan, krajinska arhitektka, ki sodeluje pri projektu Kosovelovega spomenika. Trdi namreč, da spomenik Tivolija ne bo okrnil, ampak obogatil. "Spomenik v obliki zaslona bi se v urbanem okolju, ki je zasičeno z oglasnimi sporočili, izgubil. V Tivoli smo ga postavili namenoma, ker predstavlja vdor urbanega. Motnja, ki jo vnaša v park, je neločljivi del sporočila. Spomenik torej ni mišljen tako, da bi se zlil s parkom." Sicer pa to ni edini razlog, da so izbrali Tivoli. Živadinov pravi, da je pokojni arhitekt Jože Plečnik prav na lokaciji, kjer naj bi stal Kosovelov spomenik, nameraval postaviti nov parlament.

Z Ogrinom se je sicer mogoče strinjati, da bi bilo dobro, če bi bila izbira lokacije predmet široke strokovne razprave. Toda po drugi strani je treba vedeti, da široke razprave ni bilo niti, ko se je na skoraj isti lokaciji v Tivoliju pred kratkim postavljal spomenik Edvardu Kocbeku. Zakaj je torej en spomenik kamen spotike, drugi pa ne? Preprosto. Spomenik Kocbeku je kiparska skulptura, spomenik Kosovelu pa je zamišljen kot digitalni zaslon. In v tem je hakeljc. Če so samooklicani varuhi parka še pripravljeni požreti klasično kiparsko delo, se jim zatakne ob misli, da bi v parku stal nekonvencionalen deset metrov dolg in skoraj dva metra visok digitalni zaslon, ki bi ga krmilila pod zemljo zakopana elektronika. Pri tem jih očitno ne zanima, da bo spomenik posebnost v svetovnem merilu. Osrednji del spomenika je zamišljen kot instalacija algoritma "Kosovel", ki je sestavljen iz numerične in semantične analize Kosovelovega avantgardnega dela, sedmih ključnih enačb iz zgodovine fizike in matematike 20. stoletja, vektorske analize in reinterpretacije konstruktivističnega "Tržaškega ambienta" iz leta 1927. Predvideno je, da bi se podobe črk in konstrukcij na zaslonu spreminjale glede na zunanje dogodke. Če bi na primer na borzi padla vrednost dolarja, bi se hkrati s tem spremenila tudi podoba. Kosovelove pesmi bodo na zaslonu predvajane v šestih različnih jezikih, tako da bo spomenik zanimiv tudi za tujce. Druga stran zaslona pa naj bi bila namenjena informacijski bazi, povezani s Kosovelovim življenjem in delom, ter njegovi umestitvi v širši umetnostnozgodovinski in kulturno politični kontekst. Spomenik naj bi v Tivoliju stal 22 let, se pravi toliko časa, kot je živel Kosovel. Strah javnosti, da bi podjetje zaslon uporabilo za reklamiranje svojih prodajnih artiklov, je odveč. Mobitel namreč pri spomeniku sodeluje le kot pobudnik ideje in investitor, medtem ko vsebino prepušča umetnikom in arhitektom. V izogib morebitnih očitkom o reklamiranju se je celo zavezal, da na spomeniku nikoli ne bo zapisan logotip podjetja.