Do zadnjega diha
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje film, ki je spremenil film
Michel (Jean-Paul Belmondo), pariški tat, ki je ubil policaja, sreča Patricio (Jean Seberg), Američanko, ki na pariških ulicah prodaja New York Herald-Tribune. Oba sta nonkonformista - in v obeh se nabira jeza, urbana nevroza, toda ostaneta cool. Veliko se pogovarjata, predvsem o povsem banalnih rečeh, v glavnem pa blodita in mislita na imidž. Sfantazirani Belmondo, obseden s filmskimi gangsterji, se včasih obrne v kamero - kot da je med h'woodskimi posterji pripravljen za svoj brechtovski close-up. Včasih pa misli, da je Faulkner Patricijin ljubimec. Njuna romanca je frfotava, ubežna, toda fatalna - konča se z izdajo in z enim izmed najbolj slavnih umiranj v zgodovini filma. Film Do zadnjega diha (A bout de souffle), ki ga je leta 1960 posnel Jean-Luc Godard (njegov debi!), je povzročil pravo revolucijo - lansiral je novo zvezdo (Belmondo), novo generacijo, novi val. Ko pride do francoskega novega vala, običajno najprej omenimo Godarda, Francoisa Truffauta in Claudea Chabrola. Ni čudno - Truffaut in Chabrol sta Godardu pomagala pri scenarističnem pakiranju tega filma, ki je bil posnet za drobiž, zunaj studia, v naravni svetlobi in z roke - slog je bil leden, grob, agresiven, noir, toda spontan, produkt stalnega impoviziranja. Že naslednji dan so skušali vsi filmi izgledati tako - reportažno, odštekano, kontraško, improvizirano.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
