pod afriškim soncem / Vzdih

Nismo hoteli, da bi ostal na kolenih; sami smo bili taki. Pločevinasto beli, Bertrand Marljivi, jaz, Marivonne, Božična v vozičku in še vsi drugi z vrečami, škatlami, košarami iz rafije. Obupanci, tisti, ki so s kotičkom očesa bežno še videli svetlobo, niso pa ji bili zmožni pogledati naravnost v oči.

To ni bil pohod upanja, ampak prej pohod zapuščanja. Da bi odšli v izgnanstvo na tem otoku, ki je bil sam izgnanstvo od vsega. Da bi razkopali neplodno zemljo na Vzdihu in si v njej pripravili ležišče, potem ko bi odložili vsa svoja bremena, naveličani svoje naveličanosti. Zato so bili med nami sami starci, slabotneži in pohabljenci. In seveda strahopetci. Za nas ni bilo več prostora na novem Rodriguesu, tistem, ki so ga hoteli zgraditi mladi, ki so komaj prišli iz šol in so vstopali v politiko in so začeli naenkrat govoriti in izgovarjati tisto, kar je bilo ves ta čas zamolčano. Kar bi moralo biti po našem vedno zamolčano, saj se nekaterih bridkosti ne sme razkrivati. Tudi na Mavriciju so se kot nikoli prej zanimali za usodo prebivalcev te izgubljene čeri. A za nas to ni imelo nobenega pomena. Mi smo bili ljudje samote, neizprosnih pokrajin, molčečih gričev, strmih pobočij, vročih vetrov. Ljudje, ki živijo od ribolova in treh kozličkov ter dveh svinj in ki molčijo o odsotnosti in teži v svoji duši. Pločevinasto beli je dolgo govoril in nas hotel prepričati, da je še upanje. Ampak sledili smo mu le zato, ker smo bili utrujeni od upanja. Tam, kamor nas je vodil, je bil kraj, s katerega ni vrnitve.

A preden smo krenili na pot, smo tam, ob vozu, poklicali na pomoč prikazen čakajoče ženske. Navsezadnje bi nas lahko vodila samo ona, ki je tako okamenela v svojem večnem odhajanju. Pred nami se je prikazala brez vsakega rogoviljenja, samo sedela je tam z žalostnim pogledom, strmečim v daljavo. Obrnila se je k nam in rekla: akot bef? Kje je vol, ki bo vlekel voz? Ni počakala na naš odgovor. Razumela je, da smo jo bili nazadnje le pripravljeni poslušati, zato je začela govoriti:Veste, še vedno me čaka, tam. Bolan je in me kliče. Obraz mu je porumenel od stoletij, ampak še vedno se nanj lepi upanje. Ne vem, zakaj sem mu obrnila hrbet. Ne vem, kakšno jezo sem ves ta čas kuhala v sebi, ko pa ga vendar ljubim. Žensko jezo, nakopičeno lavo, ki se nikoli ne ohladi in ki teče le, kadar misliš, da si srečen. Nekega sončnega dne sem vstala in oprala vse perilo. Rjuhe so se obešene na vrvi modro bleščale v svetlobi. Listje je nanje metalo kvadrataste sence. Oblaki so bili sladkorne čipke. Neki ptič je blizu mene brez prestanka pel. Slišala sem to srečno petje, medtem ko sem prala njegove zamazane obleke, in nenadoma sem dojela velikanskost te laži. Bil je bolan, oslabel, ni mogel niti več vstati, da bi opravil svoje potrebe. In medtem ko sem prala njegove obleke, ko sem tako ustvarjala utvaro čistosti in miru in svetlobe, sem globoko v sebi vedela, da sem se rodila zato, da čistim njegovo nesnago. Nobene druge vloge nisem imela. Vse življenje sem brez prestanka snažila, pa sem si želela eno samo stvar, da bi lahko spala pod kazuarinami in se mi ne bi bilo treba zbujati. On ni bil nič kriv, ni hotel sam zboleti. Tudi mojih osem otrok, ki so se mi obešali na krilo in hoteli vedno več, ni bilo nič krivih. Bili so tako težki, da so mi raztrgali vsa krila in sem okrog hodila v capah, kakor beračica. Zdelo se mi je, da me goltajo. Ves čas sem čistila blato drugih. Vsi madeži so ostajali na meni, na moji koži, na mojih rokah, razbarvanih od pralnih praškov. Kdo sem bila? Ničvredna čistilka. Mama, mama, so kričali otroci. In tudi on me je klical Mama, nič drugega ni bil, še en prevelik otrok, še bolj ranljiv od drugih in ki je smrdel bolj od drugih. Tako slaboten, tako slaboten, da ni mogel ničesar več narediti sam. Bila sem njihova dojilja. Žrli so moje telo.

Dvignila sem glavo k drevesom in rjuham, ki so plahutale, in k ptiču, ki je pel, in k nebu, ki se je bočilo nad mojim hrbtom, in zazdelo se mi je, da ga slišim, kako se smeje. Njega, tam, v njegovi postelji. Zdelo se mi je, da se smeje in se norčuje iz mene. Morda je bil samo kakšen kakadu, ki se je smejal v gozdu, ali pa kakšen makako, ne vem. A slišala sem samo to, to norčevanje iz vsega, kar sem počela, vsega, kar sem bila, spodkopano telo, naluknjano meso, razdejane ustnice, vročične oči, votel pogled, vozlaste roke, trebuh, ki se je preveč razdajal, gugajoče se noge, vse okoli mene se je zgostilo v tem smehu, bil je veter, bilo je morje, bila so drevesa, celo snežno čiste rjuhe so pele, pele, jaz pa ne, in medtem ko se je vse norčevalo iz mene, sem vstala in odšla naravnost od tam. Nisem se ustavila, ko sem prispela do hudournika.

Skočila sem. Čutila sem zrak, ki me je dvigal, namesto da bi se pod mano izmikal. Bilo je kakor v tistih sanjah o letenju, ki jih tako pogosto sanjamo, z razprostrtimi rokami, razširjenimi nogami, ustnicami, široko odprtimi v krik, ki se ne bo nikoli izvil, očmi, ki pijejo modri ovoj prostora, in prav v tistem trenutku se zavemo, da je ovoj tanek in hitro raztrgljiv, saj že naslednji hip zagledamo črto slabotnosti in se obrnemo k njej, plavamo proti njej, plujemo proti globoki črti, ravni črti, črti nekoristnih odgovorov, čutimo, kako se prožna snov neresničnosti, v kateri smo ves ta čas živeli, razteguje in popušča, popušča mehko in nasladno, malo pritisnemo in je kakor rojstvo, porod modrine, teže, vboklosti, in pridemo skozi in se raztegnemo in počasi razpademo, zapustimo kožo in meso in organe in telo, raztegnemo se kakor nit brez substance, da sežemo do konca te razpoke in se znajdemo na drugi strani, v resnični snovi stvari...