Kultura

Fotomanijaki

Festival Fotopub kot oblika neformalnega učenja

Ksenija Hahonina  |  Mladina 32  |  11. 8. 2005

Prejšnji teden je bilo Novo mesto okupirano. Kaotična invazija na dolenjsko metropolo in stopnjevanje koncentracije fotoaparatov v bližini kluba LokalPatriot se je začelo v ponedeljek. Že v torek ni bilo Novomeščana, ki ne bi bil tarča fotografskega objektiva: zasedeni so bili pekarna in dom upokojencev, tržnica in vinogradniki ... Pod budnim očesom fotografov so se znašli prebivalci samskega doma, starejši občani, nič hudega sluteči gasilci in navadni smrtniki na železniški postaji. Vsaka "žrtev" je dobila pojasnilo: "Mi smo iz Fotopuba. Imamo fotografsko delavnico, učimo se slikati - vas lahko slikamo?"

A rušenje monotonije v Novem mestu ni bilo vezano le na vpad enainpetdesetih "fotopubovcev" in njihovih simpatizerjev. V sredo zvečer, ob bog si ga vedi katerem odprtju razstave - vsega skupaj jih je bilo petnajst, se je zdelo, da v mestu ni ostal prazen niti en zid. Vsaka bolj ali manj koristna površina, od razsutih mestnih podrtij do hodnika frančiškanskega samostana, je bila uporabljena za razkazovanje slik - in to kakšnih ... "Vse manjše spodrsljaje organizacije," je dejal George Georgiou, "prekrije dejstvo, da je festivalu fotografije uspelo v to majhno mestece pritegniti pet dobitnikov nagrade World press photo."

George, čigar korenine so na Cipru, je tukaj z ženo. Prav tako fotografinjo in dobitnico omenjene nagrade Vanesso Winship, s katero se je spoznal med študijem fotografije v Londonu - med mentorji Fotopuba zakonca veljata za zvezdi. Ukvarjata se predvsem z že izkušenimi fotografi, George se je recimo ujel z udeleženko Sandro Vitaljič, ki sicer predava fotografijo v Zagrebu in je uspešna modna fotografinja s praško diplomo, a je na Fotopubu poiskala pomoč za delo pri reportažni fotografiji.

Najprej sta z Georgeem naredila selekcijo iz sedemdesetih vnaprej pripravljenih slik in se omejila na zgodbo v trinajstih fotografijah. A za zdaj Sandri manjka nekaj delčkov zgodbe - nekaj fotografij, ki jih poskuša narediti v dopoldanskem času - ko vsi fotopubovci delajo na terenu. Vsak popoldan pa skupaj z Georgeem pregledata novo narejene stvari in jih predebatirata. Zvečer so na vrsti predavanja, razstave in projekcije. "Čeprav je način učenja neformalen, je namen zelo resen," je razložila Vanessa, ki je po končanem študiju tri leta predavala fotografijo v Londonu. Med mentorstvom v Fotopubu sta oba z možem uživala v nedolžnosti mladih fotografov, ki jih je spomnila na svoje začetke: "V kratkem času intenzivnega druženja se z učenci zelo zbližaš," se je nasmejala, "čutim, da se, čeprav je Fotopub zelo mlad projekt, ki svojo podobo šele oblikuje, vsi udeleženci obnašajo, kakor da je to resna stvar."

In kako težko je dandanes preživeti kot fotograf? "Zelo težko. A tu in tam prodaš kakšno serijo slik, učiš in čim več izkušenj imaš, lažje gre," je navrgel George. "Tukaj ljudje delajo na zelo različnih nivojih. Eni začenjajo in ne vedo, kaj želijo. Moj nasvet tistim, ki še 'ribarijo', je, naj iščejo lastni izraz in ne skušajo slediti idejam nekoga drugega."

Vanessa je projekcijo črno-belih slik iz Albanije, Rusije in drugih krajev v času sprememb opremila z glasbo in krajšimi stavki, ki prej ponazarjajo čustva fotografinje do zabeleženega, kakor pa pojasnjujejo, kaj je na sliki. Dobršnemu delu gledalcev je s svojim mehkim glasom naselila tesnobo v prsi. "Mene je res presunilo," je komentiral fotograf Branko Čeak, ki že tri leti razstavlja na Fotopubu, a je letos iz vloge slušatelja prešel v fazo mentorstva za skupino začetnikov. "Ko sem bil učenec, sem zamolčal dejstvo, da se s fotografijo preživljam," se je nasmejal izpod kape, "in ko sem se dal voditi, sem prepoznal svoje omejitve z rutino in se jih poskušal znebiti." Meni, da Fotopub rutinirane fotografe sleče zato, da si ogledajo svoje cunje in se odločijo, ali bi oblekli še kaj novega.

Verižno slikanje

"Mentorji naše začetne skupine smo se zmenili, da hočemo pri naših dvanajstih učencih odkriti tisto, kar sami v svojem delu marajo in cenijo," je pojasnil Branko, "kot absolutni samouk sem sam gradil svoj fotografski jezik in hočem drugim ta proces nekoliko pospešiti in olajšati." Že na prvih urah se je izkazalo, da precejšnji del "začetnikov" prihaja iz fotografskih klubov. Za sabo imajo, če ne drugega, tečaje temeljev fotografije in so, kot meni Branko, menda celo preobremenjeni z likovnimi zakonitostmi, ker jim mejijo pogled in interperetacijo dogajanja, ki ga opazujejo.

Jaz sem z dvajsetimi fotkami, narejenimi na kraju samem s službenim fotoaparatom, ki ga imamo za "zasilne primere", pocukala za rokav vsakega učitelja po vrsti. In, zanimivo, če je mentor Borut Peterlin imel k sliki pripombo, češ da ženski iz glave rastejo rogovi, ki so v resnici luči, je mentorica Meta Krese za taisto fotko rekla, da ima čudovite linije, ki so njej osebno zelo všeč. Podobno se je dogajalo drugim: "Nič ni narobe s fotko," se je zadrl en mentor za začetnike čez drugega, "samo kofein mu je padel!" Komu naj človek verjame? "Trudimo se, da ljudem ne bo udobno," je pojasnil Peterlin, ki je tudi idejni vodja Fotopuba. Kako prosim? "Da se ne bodo počutili, da zdaj pa vedo, da dobro fotografijo narediš tako in tako." Iz lastnih izkušenj ve, da deterministični učitelji, ki jasno razložijo, kaj je prav in kaj je narobe, dajejo zelo jalovo znanje. "Znanje, ki ima kratek rok trajanja. Tukaj imamo širok spekter fotografov mentorjev, ki si oporekajo med sabo."

Pri vabljenju učiteljev iz tujine so imeli prednosti tisti, ki so že delali v bivši Jugoslaviji. "Slikali so ljudi, s katerimi smo nekoč živeli, a so jih predstavili v popolnoma drugačni luči," je razlagal Peterlin, o čigar vdanosti fotografiji lahko sodimo po poročnem prstanu, ki je oblikovan kot na pol prerezan film, "in to je bistvo - da naredimo prepih, da komuniciramo s fotografi, ki nam lahko dajo vpogled v popolnoma drugačen likovni jezik, kakršnega smo vajeni v Sloveniji."

Sicer je bilo slišati tudi nekaj kritičnih opazk o kreativnosti in podobnem ... Arne Hodalič, tako rekoč izvozni fotografski produkt Slovenije, se je nekoliko vznemiril po pregledu fotk neke nadobudne fotografinje. "Nekdo lahko pride sem brez zamisli, jo nekako spelje in se ob tem sklicuje na umetniško svobodo, slikar gre v abstrakcijo, potem ko obvlada osnove. Ko na akademiji nariše milijon aktov itd. Enako velja za fotografe ..." In kaj sploh tukaj počne, kajti priimka Hodalič ni bilo zaslediti na programu? "Tukaj sem tako rekoč ilegalno. No sicer, tudi jaz ocenjujem ..." A ga je Meta Krese popravila: "Ne ocenjuješ - izražaš mnenje." "Ne morem jaz 'uni fotki' reči, da je dobra, če ni!" odreže Arne.

Sicer so se na Fotopub "pritihotapili" oziroma prišli pogledat, kaj se dogaja, še mnogi drugi fotografi: Borut Krajnc, Bojan Brecelj, Jure Eržen. Med njimi je utečena neka posebna komunikacija in se trepljajo za rame, smejijo brez besed in slikajo eden drugega. "Presenečen sem, da se najvišje rangiranim fotografom ni težko pripeljati v Novo mesto in se udeležiti razstave," je komentiral Borut Peterlin, ki je ideje za Fotopub črpal na francoskem Perpignanu. "Po drugi strani pa sem negativno presenečen, da fotografi, ki še največ tarnajo, da se v Sloveniji nič ne dogaja in se imajo za žrtve zakotnosti, niso prišli."

Obsedenost s fotografijo je zabrisala precejšnjo razliko v izkušenosti in starosti udeležencev, ki niha med šestnajstim in petinštiridesetim letom. Vsakdo kaže svoje fotke, verjetno zato, ker se počuti varnega pred ošabnimi kritikami v tem okolju, kjer se o fotografiji govori od jutra do večera - med kosilom in ob petih zjutraj, ko se gre slikat v pekarno. Jata kulturologinj s fakultete za družbene vede se pomeša s študenti biotehniške fakultete, tukaj je tudi resen fizik in bodoča učiteljica matematike, kopica javnih uslužbencev in sumljivo mlad fant, ki ima najboljšo fotografsko opremo, kar sem jih videla.

"Jaz težko slikam ljudi, čeprav si to želim. Zato sem se od Vanesse učila, kako premagati sramežljivost in ob tem ne biti vsiljiva," je povedala študentka krajinske arhitekture Mojca Rupnik in s tem odprla debato, kdaj nekdo reče "ne", v resnici pa bi se slikal, kdaj pa je "ne" tisti pravi ne. Izkazalo se je, da ima veliko udeležencev težave s tem, kako pristopiti do subjekta slikanja. "Treba je prepoznati neizrečeno dovoljenje," je pripomnila Nika Hrabar, biologinja, ki je skupaj z Mojco delala v začetniški skupini.

Letos je Fotopub stekel petič in po besedah Boruta Peterlina je bila tu zdaleč najboljša zasedba mentorjev in največ udeležencev. Ena tretjina slednjih je bila povratnikov oziroma se novomeškega fotografskega festivala udeležujejo že tradicionalno. Fotopubovci z višjega nivoja so se eden drugemu pritoževali, da so preveč prepuščeni samoiniciativnosti in kaotičnosti dogajanj.

Slika pa se z dovoljenjem ali brez ves čas. Celo na žurih in ob projekcijah slik, ko so luči ugasnjene. Takole pogosto prihaja do verižnega slikanja: eden slika drugega, kako ta slika. Pristopi tretji, ki slika dva prejšnja, nato se najde pametnjakovič, ki se povzdigne na višjo točko in celotno prizorišče poslika od zgoraj. George Georgiou je tri leta učil slikati shizofrenike - njemu je taka norišnica mala malica.