Kultura / V iskanju dežele Nije
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje Johnny Depp
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 38, 24. 9. 2005
Kdo je bil Peter Pan, veste: fant, ki ni hotel odrasti. Kaj moraš storiti, da ne odrasteš? Verjemite, le želja je premalo. Imperativ - odrasti že, zaboga! - je preveč. Kdaj odrasteš? Ko ugotoviš, da so vsi tvoji prijatelji že "mrtvi"? Ko spoznaš, da imaš vso svojo prihodnost že za sabo? Ko končno spregledaš, da je odraščanje umor? Katero mejo moraš prestopiti, da bi odrasel? Spolno mejo? Ali pa nobene? Mar niso najlepši tisti filmi, v katerih so otroci pripravljeni prestopiti vse meje, samo da ne bi odrasli? Hej, je bil Peter Pan frik? Serijski morilec? Psycho? Ali pa je bil le bitje, ki se ni moglo odločiti, kakšnega spola je - dokler ne definiraš svojega spola, ne odrasteš. Dokler ne sprejmeš svojega spola, ne sprejmeš svoje socialne vloge - in dokler ne sprejmeš svoje socialne vloge, ostaneš otrok. Retro. Ne mutiraš. Da je nekaj na tem, je pokazal že nemi Peter Pan, ki ga je leta 1924 posnel Herbert Brenon. Ali natančneje: Brenon je v vlogo Petra Pana, tega predadolescentskega bitja, ki še ni mutiralo, postavil žensko, rahlo deško, eterično, krasno Betty Bronson, s čimer je nezgrešljivo poudaril, da Peter Pan ni niti moški niti ženska, ampak bitje, ki se še ni odločilo, kakšnega spola bo.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 38, 24. 9. 2005
Kdo je bil Peter Pan, veste: fant, ki ni hotel odrasti. Kaj moraš storiti, da ne odrasteš? Verjemite, le želja je premalo. Imperativ - odrasti že, zaboga! - je preveč. Kdaj odrasteš? Ko ugotoviš, da so vsi tvoji prijatelji že "mrtvi"? Ko spoznaš, da imaš vso svojo prihodnost že za sabo? Ko končno spregledaš, da je odraščanje umor? Katero mejo moraš prestopiti, da bi odrasel? Spolno mejo? Ali pa nobene? Mar niso najlepši tisti filmi, v katerih so otroci pripravljeni prestopiti vse meje, samo da ne bi odrasli? Hej, je bil Peter Pan frik? Serijski morilec? Psycho? Ali pa je bil le bitje, ki se ni moglo odločiti, kakšnega spola je - dokler ne definiraš svojega spola, ne odrasteš. Dokler ne sprejmeš svojega spola, ne sprejmeš svoje socialne vloge - in dokler ne sprejmeš svoje socialne vloge, ostaneš otrok. Retro. Ne mutiraš. Da je nekaj na tem, je pokazal že nemi Peter Pan, ki ga je leta 1924 posnel Herbert Brenon. Ali natančneje: Brenon je v vlogo Petra Pana, tega predadolescentskega bitja, ki še ni mutiralo, postavil žensko, rahlo deško, eterično, krasno Betty Bronson, s čimer je nezgrešljivo poudaril, da Peter Pan ni niti moški niti ženska, ampak bitje, ki se še ni odločilo, kakšnega spola bo.
Neverland - dežela Nije - je predspolna utopija, v kateri so vse odločitve pravilne, ker so brez konsekvenc. Kar nas pripelje do filma, ki gre po sledeh dežele Nije - V iskanju dežele Nije (Finding Neverland, 2004) je namreč biografija J.M. Barrieja, avtorja Petra Pana (1904). Igra ga Johnny Depp - Barrieja, se razume, ne Petra Pana. A po drugi strani - razlika med Barriejem in Petrom Panom je bila pretežno le v imenu. Bil je tako eteričen, tako čokoladen in tako mitomanski kot dežela Nije in kot film V Iskanju dežele Nije, ki jo je posnel Marc Forster (Bal smrti) in ki nas - heh, tako kot druge h'woodske biografije - uči, da je umetnost produkt neke otroške travme, avtorjevih “notranjih” demonov, avtorjeve izgube stika z realnostjo. Tako je lažje razumljivo, zakaj Barrie, “lost boy”, nikoli ne odraste, bolje rečeno, zakaj zanemarja svojo ženo in zakaj kot dramatik - kot umetnik - najprej ne uspe.
Točno: ne uspe zato, ker svojih demonov ni sposoben sublimirati. Tako je tudi lažje razumljivo, zakaj se platonsko fiksira na Sylvio (Kate Winslet), mater štirih otrok, med katerimi je tudi “magični” Peter (Freddie Highmore), in zakaj ga prav ta fiksacija na otroke, še posebej na Petra, ki ga daje hud občutek krivde, tako navdihne, da napiše Petra Pana, svojo malo eskapistično utopijo o dečku, ki nikoli ne odraste.
Več na www.mladina.si/dvd/.
