23. 10. 2005 | Mladina 42 | Kultura
Ko bom mrtev in bel + Raj
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov, toda ne sam
Sovjetski filmi, ki so nastali v dvajsetih letih, po oktobrski revoluciji, v času najhujšega komunizma, recimo Eisensteinovi, so morali formalno hudo, naravnost dekadentno pretiravati, da so izgledali sodobno. Tako kot so morali jugoslovanski “črnovalovski” filmi v šestdesetih dobesedno zaudarjati po realnosti, da so izgledali sodobno. Film Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo), ki ga je leta 1967 posnel Živojin Pavlović, je to prignal do pojma: Džimija Barko (Dragan Nikolić), šarmantnega, brezposelnega, pikaresknega, bleferskega sezonskega delavca, pevca brez posluha, ki se ne zaveda, da je brez posluha, ubijejo na poljskem stranišču. Svet, v katerem se giblje, zaudarja po fekalijah, libidu, brezposelnosti, nevednosti, izkoriščanju, iracionalnosti, avtodestruktivnosti, hja, po surovi, grobi, kruti, neprebavljeni, odurni, nagonski, mastni, nenaličeni, blatni, nori, neotesani, fiziološki realnosti. Črni val, ki je lepo pokazal, kako daleč gre lahko film pod partijo, je kazal človeško dno, groteskne, natlačene, propadle barake, razpadajoči, nagniti, črvivi, napol legalni, primitivni, bedni, razcapani podganji podsvet, gola, neherojska trupla na obdukcijski mizi, napol zveri, amorfni trebuh in naličje socialistične “idile”.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
