filmska vzgoja / Copywood

Severnokorejski trinog Kim Džong Il je največji sin filma. Ne le da je bil vedno nor na vesterne, Jamese Bonde in filme z visokoraslimi Švedinjami, ne le da je imel eno izmed največjih zasebnih filmskih zbirk, ne le da je vodil filmsko sekcijo politbiroja, ne le da je kontroliral kompletno severnokorejsko kinematografijo in ne le da je v Pjongjangu zgradil state-of-the-art studio, ampak je že leta 1973 napisal tudi knjigo O filmski umetnosti, ki je postala prva in zadnja beseda o socialističnem filmu. In Kim Džong Il ne bi bil najlepši sin Kima Il Sunga, večnega sonca, če ne bi pojasnil razlike med kapitalističnim in socialističnim režiserjem: kapitalistični režiser je le delavec, povsem odvisen od filmskih industrialcev, socialistični režiser pa je neodvisen - odgovoren je le Partiji. Kar mu daje največjo možno kreativno svobodo. Dobrega filma ni brez dobrega igralca, igralec pa je dober le, če je zvest Partiji: "Ljubiti mora svoj razred in prezirati sovražnika." Naloga filma je, da "ljudi spremeni v komuniste". Kim Džong Il je bil mož z vizijo. In ker je že njegov oče rekel, da je film orožje, brez katerega ni revolucije, je tudi sam pričakoval, da bodo severnokorejski režiserji film prelevili v orožje, kar pa se ni zgodilo - filmi so bili tako slabi, da je kapitalistični svet še naprej hladno ignoriral dosežke južnokorejskega socializma. Še več, filmi so bili tako kilavi, da je začel Kim Džong Il raje koketirati z orožjem za množično uničevanje, ki se mu je zdelo boljše orožje od filma. Toda to je bilo kasneje - pred tem je dal filmu še eno priložnost. Zadnjo.

Leta 1978 je dal namreč ugrabiti južnokorejskega režiserja Shina Sang-Oka in njegovo bejbo, zvezdnico Choi Eun-Hee, sanjski par južnokorejskega filma. Shin, "južnokorejski Orson Welles", ki je pri represivnem režimu generala Parka padel v nemilost, je leta 1978 na lepem "izginil". In Choi, njegova muza, tudi. Najprej so mislili, da sta prebegnila, potem pa se je izkazalo, da sta bila ugrabljena. Kim Džong Il je Shina najprej poslal na prevzgojo - v taborišče. Da bi dojel bistvo kimilsungizma, je jedel travo in riž, toda šele po štirih letih je bil zrel za to, da severnokorejski film spremeni v orožje za množično spreobračanje. Shin je pod taktirko Kima Džong Ila, ki mu je letno plačeval po 3 milijone dolarjev, posnel sedem filmov, med katerimi najdete tako drame o japonskem zatiranju Korejcev kot socialistično grozljivko Pulgasari (1985), ki izgleda kot rimejk Godzile, le da se dogaja v 14. stoletju - otroška igrača, ki žre jeklo, mutira v orjaško pošast, ki najprej zgazi kralja in njegovo vojsko, osvobodi ljudstvo, potem pa se obrne proti ljudstvu, ki jo na koncu sesuje. Ni kaj, jeklena pošast je dišala po alegoriji Kim Il Sunga, "ljubljene" pošasti, toda mali Sung je bil navdušen: to je to! Ne, to tudi to ni bilo to. Pulagasari je bil šlamparija. Ni se prijel. Kim Džong Il je bil na pravem kraju, toda v napačnem trenutku, bolje rečeno, ugrabitev južnokorejskega režiserja ni bila slaba ideja, toda pri ugrabitvi ni imel sreče z zgodovino: južnokorejske režiserje bi moral ugrabiti zdaj! Danes. Še bolje bi bilo, če bi ugrabil kar kompletno južnokorejsko filmsko industrijo. Južnokorejska filmska industrija namreč izgleda kot orožje, ki ga je vsa ta leta iskal - južnokorejski filmi so tako dobri, da bi lahko z njimi vse ljudi tega sveta spreobrnil v komuniste. Če Kim Džog Il ne bi pomešal časov, bi se Severna Koreja raztezala od Hollywooda do Bagdada. Tako se bo od Hollywooda do Bagdada raztezala Južna Koreja.

Južnokorejski filmi so se v zadnjih letih prelevili v globalno atrakcijo, v novo "novo veliko stvar". Postali so new kid on the block, drugo ime za belle epoque. Ne brez razloga: zelo so inovativni, kinetični, vizualno hipnotični, čudovito nelinearni, atmosfersko spektakularni, neutrudno shizoidni, slogovno prefinjeni, žanre, tuje zglede, folkloro in korejsko realnost pa mešajo s tako lirično unikatnostjo, da ti scvrejo možgane, napnejo žile, zaprejo oči in odprejo usta. V njih vedno dežuje. Kim Džong Ilu bi moral vse povedati že podatek, da h'woodski industrialci serijsko kupujejo filmske pravice za rimejke južnokorejskih hitov. Pazite: Spielbergov DreamWorks je kupil pravice za rimejk enigmatičnega, labirintnega psihotrilerja Zgodba o dveh sestrah (2003), ki je nedavno štartal tudi pri nas... MGM za rimejk farse Hi, Dharma (2001), v katerem se gangsterji zatečejo v samostan... Warner za rimejka komedije Poročen z mafijo (2002) in romance Il Mare (2000), v kateri se zaljubita fant in punca iz dveh paralelnih svetov... Universal za rimejk Starega (2003), neonoir trilerja o tipu, ki ugotovi, da Ojdip ni bil še nič... Maverick Films, firma, ki jo pilotira Madonna, pa je brez pretiranega razmišljanja pograbila pravice za rimejk romantične komedije Moje čudno dekle (2001). A to še ni vse. H'woodski rimejk čaka tudi mnoge druge južnokorejske hite, recimo komedijo Učitelj Kim (2003), grozljivko Telefon (2002), romanco Failan (2001) in akcijski triler JSA (2000), s katerim je eksplodiral Park Chan-Wook, avtor Starega, eden izmed najbolj divjih genijev južnokorejske kinematografije. In seveda, trend je v resnici začel že razvpiti Miramax, ko je leta 2001 kupil pravice za rimejk komedije Moja žena je gangster - in to za 1.1 milijona dolarjev. Zdaj pravice za rimejke korejskih filmov kupujejo, še preden so sploh posneti.

Od rimejka do originala

Če bi Kim Džong Il ugrabil južnokorejsko kinematografijo, ne bi bil na "osi Zla". Tako pa bo južnokorejsko kinematografijo očitno ugrabil Hollywood - na mehak način, se razume. Zelo podobno kot je pred leti ugrabil hongkonško kinematografijo, ki je tedaj - podobno kot zdaj južnokorejska - doživljala pravi renesančni bum: saj veste, Johna Wooja, Tsuija Harka, Jackieja Chana in Chowa Yun-Fata, zaščitne znake hongkonškega novega vala, so preprosto deportirali v Hollywood - na prevzgojo. Trave sicer niso jedli, plačani niso bili nič slabše kot ugrabljeni Shin Sang-Ok, toda filmi, ki so jih posneli v Hollywoodu, niso prišli niti blizu klasikam, ki so jih posneli v Hongkongu. Je pa res, da ni Hollywood nikoli snemal rimejkov hongkonških hitov. Martin Scorsese bo šele zdaj posnel rimejk hongkonškega akcijskega hita Infernal Affairs - z Leonardom DiCapriom, Mattom Damonom in Jackom Nicholsonom, heh. Z južnokorejskimi hiti je kakopak drugače - še malo, pa bodo preplavili vse obale tega sveta, tudi našo, toda nihče ne bo vedel, da so v resnici južnokorejski. Tudi zato, ker v njih ne bo južnokorejskih igralcev - ali pa južnokorejskih likov. A po drugi strani, v h'woodskih filmih so azijski liki bolj redki kot ameriški v azijskih. Filozofija tega rimejkiranja je dobro znana: če je film vžgal enkrat, bo vžgal še enkrat. Za hongkonške hite Hollywood ni verjel, da bi lahko vžgali še enkrat - južnokorejski se zdijo očitno dovolj univerzalni, da bodo vžgali tudi drugič. Drugod. V Ameriki. Bagdadu. In Sloveniji.

Korejski film ima vse - svojega Toma Cruisea (Han Suk-Kyu), svojo Julio Roberts (Shim Eun-Ha), svoj mega festival (Pusan), svoje kultne auteurje (Kim Ki-Duk), svoje stahanovce (Im Kwon-Taek je režiral skoraj 100 filmov), vse boljši mednarodni renome (Stari, sicer posnet po japonskem stripu, je v Cannesu pobral Grand prix žirije), evforični trg, huronske hite, industrijski box-office, state-of-the-art tehnologijo, lucidne režiserje, vse višje budžete in prostrano, zvesto, tako rekoč fanatično publiko. Za tektonski premik in pravo filmsko revolucijo je leta 1999 - v času mehčanja stroge cenzure in velike azijske finančne krize, ko Koreja tujih filmov skoraj ni uvažala - poskrbel špijonski akcijski spektakel Shiri, v katerem skušajo severnokorejski specialisti razstreliti južnokorejski štadion in preprečiti reunifikacijo obeh Korej - filmos, ki ga je posnel Kang Je-Gyu, je stal 2.6 milijona dolarjev, pridelal pa jih je 60, s čimer je postal nacionalni fenomen in največji korejski hit vseh časov. Videlo ga skoraj 6 milijonov Korejcev - dotedanji največji korejski hit je videlo le milijon Korejcev. Shiri je deklasiral celo Titanik (4.7 milijona gledalcev), kar je pritegnilo nove in nove “venture” investitorje, tako da so na korejski trg butali novi in novi hiti, ki so porazili Gospodarje prstanov, Harryje Potterje, Mumije, Matrice, Vojne zvezd in Shreke, recimo JSA in Prijatelj, ki ga je videlo 8 milijonov Korejcev in ki je pusanske lokacije, na katerih so ga snemali, spremenil v turistične atrakcije. In na koncu leta 2001 je bilo na vrhu lestvice najbolj gledanih filmov pet korejskih - Prijatelj, Moja žena je gangster, Moje čudno dekle, Brcni Luno in Hi, Dharma. Prvi h'woodski hit je bil šele na šestem mestu.

Korejski film ima lepo razvito žanrsko drevo, na katerem visijo akcijski trilerji, vojni spektakli, romantične komedije, akcijske farse, gimnazijske komedije, grozljivke, najstniški slasherji, buddy-buddy veselice, psihotrilerji, chick-flicks, šekspiriade, vietnamiade, patriotski eposi in razkošne kostumiade a la Musa. Da so korejski filmi pogosto le parafraze, predelave, transplantacije, mimikrije in prikriti rimejki h'woodskih filmov, ni skrivnost. Odtod izraz "azijski Hollywood". Ali pa še bolje: Copywood. Metro = Hitrost + Alcatraz (le da tu degradirani agent izsiljuje Seul). Posnetek = Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje (le da tu morilec nosi kirurško masko). Varuhi duše = Izganjalec hudiča (le da je tu dekle starejše). Seks ni nič preigrava Ameriško pito, Sirena Povratni udar, Strast Nezvesto, Beat pa Dobre fante. Sol Kyung-Gu, ki v Državnem sovražniku (2002) kot "Al Pacino" vročično preganja "Roberta De Nira", se je za vlogo denirovsko zredil - za 18 kg. Toda vir cinefilskih in poslovnih transplantacij so tudi hongkonški in japonski filmi: Ring Virus (1999), v katerem "gledalce" na smrt obsoja kanibalski video, je rimejk japonskega Kroga. Uradni. Za razliko od Telefona, ki je le imitacija Kroga, toda hej - japonski Klic smrti (2003), ki je izšel tudi pri nas, je rimejk Telefona. Z eno besedo: korejske imitacije so bolj originalne od originalov. In dalje, korejski filmi so bolj h'woodski od hongkonških in bolj hongkonški od h'woodskih. Tam, kjer se h'woodski film ustavi in zateče h kompromisu, gre korejski film do konca. Tako rekoč demonstrativno. V slow-motionu. Korejski filmi hočejo reči: film, ki ga imitiramo, bi moral izgledati tako! Popravijo ga. Ne s prezirom, ampak z vnemo učenca, ki ve več kot profesor.

Paralelni svetovi

Toda korejski film se je doma tako močno prijel tudi zato, ker se je uprl klišejem, predsodkom, tradicionalizmu in represivni zatohlosti korejske družbe, ker je torej našel stik z vibracijami novih generacij, z izbruhom nove korejske modernosti. Vzemite le farso Moja žena je gangster, v kateri se šefica gangsterske tolpe na željo svoje umirajoče sestre poroči z nerodnim, zapetim, naivnim uradnikom, ki nima pojma, kaj počne njegova žena - predstavlja si jo pač lahko le v tradicionalnem, patriarhalnem kontekstu. Tip nima pojma, da je le statist - in da igro vodi ženska. Ženska "skrivaj" dominira - moški je le degradirani, impotentni sucker. Strah pred "močno" žensko, ki se izmika patriarhalnim fantazijam, je vir mnogih komičnih situacij - in obenem vir posmeha patriarhatu, eni izmed najbolj svetih korejskih inštitucij.

Bolje rečeno: korejski film je začel rušiti korejske tabuje. Recimo: seks. Laži (1999), “Zadnji tango v Seulu”, sadomazohistični, koprofilski upor puritanski, kontrolirani, cenzurirani, represivni korejski družbi, so oblasti najprej prepovedale, po odplembi pa so mutirale v hit in globalno senzacijo, ki je postala tako pregovorna kot nekoč Cesarstvo čutil. Toda največji korejski tabu je preteklost - korejska vojna, razpad Koreje, Severna Koreja. Rdeča nit največjih in obenem tudi najbolj briljantnih korejskih spektaklov so prav napeti, mučni, travmatični, tabuizirani odnosi med obema Korejama. V filmu Shiri skušajo severnokorejski agenti s terorističnimi atentati povzročiti novo vojno med obema Korejama, ki bi pripeljala do reunifikacije, do nove Koreje. Koreji držijo narazen zarotniški politiki, korupcija in nedokončana državljanska vojna. Shiri ni bil brez simpatij do Severne Koreje, kar je bilo drzno, zlasti če pomislite, da je Lee Man Hee, zadnji južnokorejski režiser, ki je pred tem simpatiziral s komunisti, pristal v arestu. Film JSA se dogaja v demilitarizirani coni, joint security area, v kateri švicarska častnica korejskega rodu raziskuje, zakaj je južnokorejski vojak ubil dva severnokorejska - in to na severnokorejski strani. JSA - podobno kot Brata v vojni (2004), spektakel o korejski vojni, in Demilitarizirana cona (2004) - ne pušča nobenega dvoma, da je meja med obema Korejama nekaj povsem irealnega in obenem srhljivega. V Silmidu (2001), posnetem po resničnih dogodkih, skupino obsojencev prelevijo v fanatične, obsedene, hladnokrvne, totalno indoktrinirane ubijalske mašine, ki naj bi v okviru samomorilske misije likvidirale severnokorejskega trinoga Kima Il Sunga, ko pa misijo v zadnjem trenutku odpovejo, se ti likvidatorji obrnejo proti Južni Koreji - proti vladi, ki jih je ustvarila in potem izdala. Roboti z izpranimi možgani, ki naj bi "terminirali" severnokorejskega diktatorja, se obrnejo proti temu, ki jih je indoktriniral - proti represivni patriotski, nacionalistični indoktrinaciji.

V vseh teh filmih lahko ob lekcijah iz zgodovine, paranoji in simpatijah do “izgubljene” korejske polovice vedno najdete tudi kak lik, ki ugotovi, da je njegova identiteta tako irealna, tako agonična, tako konfliktna in tako absurdna kot joint security area... ee, kot ločenost obeh Korej. Zato ne preseneča, da so korejski filmi, recimo Il mare, tako obsedeni s potovanjem skozi čas kot obliko približevanja "odtujenemu", izgubljenemu Drugemu, ki živi v paralelnem svetu: ločenost ljubimcev, ki živita v paralelnih svetovih, je le alegorija ločenosti obeh Korej. Nekaj fatalnega, agoničnega in tesnobnega je v teh romancah. Koreji sta paralelna svetova, ki ju lahko poveže le časovni stroj. V sci-fi spektaklu Natural City (2003) ljubimcev - moškega in kiborginjo - ne ločuje čas, ampak šovinistična ideologija, ki ločuje tudi obe Koreji. Saj veste, Južna Koreja zase misli, da je človeška, medtem ko Severna Koreja velja za nečloveško. In izgubljeno. Dvojni agent (2003) skuša pokazati, da je drama, ki jo doživljata obe ločeni Koreji, podobna drami, ki sta jo v času hladne vojne doživljali obe ločeni Nemčiji. Dramo te agonične, polarizirane, shizofrene korejske psihe zelo dobro povzema sci-fi spektakel 2009 - Izgubljeni spomini (2001), v katerem imate dve Koreji: prva živi pod japonsko okupacijo, druga pa v paralelnem svetu... ee, v svobodi. Heroični “teroristi” skušajo s pomočjo časovnega stroja odpotovati nazaj, spremeniti tok zgodovine in Koreji reunificirati.

Korejski filmi, ki jih korejska desnica pogosto razglaša za prokomunistično propagando, skušajo ujeti predvsem psihologijo - strahove, tesnobo, obup, paranojo in negotovost - Korejca, ki ne ve, kako bi se odzival na ločenost Korej, na cinizem in absurdnost te shizofrenije, in ki je dejansko dvojno bitje, rezime obeh Korej, dveh paralelnih svetov. Vsako soočenje dveh časovnih dimenzij ali pa dveh percepcij časa je videti kot vojna, ki za sabo pusti pokopališče, zato so korejski filmi bolj mračni in bolj nostalgični od hongkonških in zato junaki korejskih filmov vedno izgledajo kot melanholični mesečniki brez strasti, kot kolateralna škoda zgodovine, kot izgubljena generacija zgodovine. Jasno, Kim Džong Il teh filmov ne vrti. A po drugi strani, tudi filmov, ki jih je posnel Shin, ne vrti - Shin mu je leta 1986 pobegnil. Kar ga je tako razkačilo, da je vse njegove filme bunkeriral. Toda ko je skušal leta 1998 pokazati, da se Severna Koreja odpira, je pristal, da v južnokorejskih kinih prikažejo največji dosežek socialistične kinematografije - Pulgasari. Prišlo je le 1.000 ljudi.