porno art / Japonske vlažne sanje

S krščansko moralo zaznamovani pogled povprečnega zahodnjaka, ki z arhaičnim izrazom perverzno vztrajno definira tako vsakdanje spolne prakse, kot so denimo skupinski, oralni ali analni seks, da o homoseksualnih spolnih praksah ali sodobnih seksualno eksplicitnih umetnostih niti ne govorimo, bi ob bližnjem srečanju z japonsko produkcijo zagotovo doživel živčni zlom, varuhi in varuhinje javne morale iz feministično obarvanih krožkov, ki skrbijo za enake možnosti, pa bi začeli pisati odstopne izjave.

V takorekoč nedostopno podzemlje japonskega seksa se je s kamero in v družbi japonskega asistenta podal perspektivni slovenski režiser in filmski kritik Dražen Štader. "Japonci so na svojo produkcijo zelo ponosni in obenem ljubosumni, tako da belcev ne pustijo zraven. Konkurenca je strahovita, samo v Tokiu posnamejo tisoč filmov na mesec. Po elektronski pošti sem mesece in mesece navezoval stike z več kot tridesetimi naslovi in pojasnjeval koncept dokumentarca, ki sem ga nameraval posneti. Sprva me ni nihče jemal resno, nato pa sta mi dva vendarle odgovorila. In to dva največja, Genari Takahaši iz distribucije Soft On Demand ter Paradise TV, najmočnejša japonska kabelska televizija, ki 24 ur na dan rola domačo porno produkcijo vseh žanrov. Od mehkih variant, kot so denimo gola poročila in tudi pri nas znana gola vremenska napoved, do trdih, izredno priljubljenih filmov na temo posilstva in izgube nedolžnosti. Preden smo se dogovorili za sestanek, sem moral podrobno razložiti scenarij."

Dražen pravi, da se tudi japonska pornografska industrija v grobem deli na dva prevladujoča trenda, in sicer na amatersko produkcijo, ki tako kot povsod po svetu konstantno pridobiva na popularnosti, ter na filme z velikimi zvezdami, ki jih podpirajo produkcijsko vplivnejše firme. "Tantai, velike zvezdnice kot trenutno najpopularnejša Nao Oikawa, za film pokasirajo dva do tri milijone tolarjev, nekako standardna tarifa za kikaku, amaterske igralke, pa znaša med 150 in 300 tisoč tolarjev." Kar je skoraj še enkrat več kot v Evropi. "Japonci morda celo bolj kot drugje po svetu v tem žanru prisegajo na domačo produkcijo in tekmovalnost med igralkami in igralci je izredno huda. Priljubljen fetiš so bele nogavičke in modra krilca, ki spominjajo na dekliške srednješolske uniforme. V bistvu so tako priljubljene, da so oblasti z zakonom prepovedale uporabo originalnih šolskih uniform v pornografskih filmih."

Dražen Štader bo ekskluzivni material zmontiral v štiriurno dokumentarno trilogijo, v nekakšen Boogie Nights na Japonskem. Prvi del z naslovom Honeymoon je že takorekoč končan. "Za distribucijo se dogovarjam z angleškimi distribucijskimi hišami, film pa nameravam prijaviti tudi na berlinski filmski festival. Honeymoon kot uvod v trilogijo bo namenjen japonski soft produkciji, nekakšen priročnik za mlajše od osemnajst let. Med drugim mi je uspelo posneti debitantskega režiserja, ki režira debitantko, in to prav na božič. Božič na Japonskem slovi kot "fuck day", kapacitete hotelov in motelov so na ta dan zasedene do zadnjega kotička. Moški, ki takrat ne seksa, velja za popolnega luzerja. Drugi del z naslovom Paradise TV Japan bo ponudil necenzuriran vpogled v japonsko hardcore industrijo, tretji del z naslovom Hamedori pa bo posvečen tako imenovanim porno samurajem, hamedorijem, ki producirajo, snemajo in montirajo svoje porno filme, v katerih kakopak tudi nastopajo. Podžanr hamedori v veliki meri spominja na evroameriški gonzo, s to razliko, da so hamedoriji scenaristično bolj dodelani in nadgrajeni v nekakšne ljubezenske zgodbe." Skratka, če bo šlo Draženu vse po načrtih, bodo za odstiranje tančice skrivnosti z japonskega pornografskega cesarstva čutil najbolj zaslužni - Slovenci.

Pri japonski pornografski produkciji je nujno opozoriti na še eno posebnost. "Res je, japonska cenzura je stroga in dosledna, kazni za kršenje določb pa drastične. Pornografiji velikokrat očitajo, da ničesar ne pušča domišljiji. Za japonsko pornografijo tega ne bi mogli reči, saj digitalni cenzurni efekti domišljijo dobesedno vzpodbujajo," razlaga Dražen. Japonci porno filme snemajo tako kot povsod po svetu, zanimivo pa je, kako jih nato predvajajo. Stroge japonske cenzorske zapovedi namreč velevajo, da je treba genitalije, penetracije in tudi sramne dlake brezpogojno zakriti, zato se ne čudite preveč, če bo trdo jedro ostalo očem skrito, tudi ko si boste denimo v sobi kakega japonskega hotela zaželeli eksotične pornografske ponudbe tamkajšnjih kabelskih operaterjev ali pa če boste obiskali katero od bogato založenih videotek. Nad trdoerotično akcijo se kratkomalo ne boste mogli naslajati, ker jo tako na velikih kot na malih ekranih prekriva digitalni mozaik raznobarvnih kvadratkov.

Telesne tekočine in izločki

Sicer pa bo ob prvem stiku s skrajnimi podobami iz zakladnice japonske trdoerotične ikonografije zmeden tudi marsikateri tipični zahodni potrošnik pornografije, ki navkljub zanimanju za politično nekorekten žanr od le tega pričakuje, da igra po točno določenih pravilih, se pravi da ciljnemu odjemalcu streže izključno s prizori, ki med stopnjevanjem vzburjenja pod nobenim pogojem ne navdajajo z nelagodjem. V japonski pornografski produkciji kot generator nelagodja pogosto nastopa prav simbioza stereotipov privlačnega in odbijajočega, primernega in neprimernega v sistemu vrednot zahodne civilizacije. Konkretno, lepe, privlačne in seksapilne orientalke so v vlogi seksualnih objektov več kot zaželene, moti pa fetišiziranje njihovih telesnih tekočin in izločkov, ki velikokrat zaznamuje japonsko nadstandardne porno produkcijo. Pač v duhu prepričanja, da če te spolno in telesno privlači neka ženska (ali oseba na splošno), ni razloga, da bi te odbijali produkti njenega telesa, pa naj bo to menstrualna kri, urin ali iztrebki, kar je pred desetletji izpostavila že kultna erotična drama Nagise Ošime Cesarstvo čutil. Japonska industrija za odrasle ni nič drugega kot radikalizirano in žanrsko nadgrajeno Cesarstvo čutil. Ki pod črto po drugi strani sporoča, da v deželi vzhajajočega sonca v primerjavi z zahodnjaki gojijo čistejši in bolj zdrav odnos do lastnega telesa.

Druga dva pogojno rečeno moteča elementa japonske pornografije sta fetišiziranje neobičajnih predmetov v vlogi spolnih pripomočkov ter seveda fetišiziranje dominacije, submisije in nasilja, konkretno posilstva (obeh spolov, da ne bo pomote), kot sestavnega dela spolnega akta. Konkurenčna japonska produkcija V & R International, ki je pred dvema letoma zaslovela s serialom Aqua Sex, izredno popularnimi prizori podvodnega koitusa na različnih koncih sveta, v celoti posnetimi s podvodno kamero, je letos z manj pompa predstavila nadaljevanje svojevrstne uspešnice Domination High o skupini srednješolskih amazonk, ki na svojih maratonskih seksualnih pohodih ne izbirajo sredstev.

V Domination High II pridejo na svoj račun zlorabljene žrtve iz uvodnega dela, ki se furijastim pohotnicam maščujejo na zelo grafičen način. Eno od njih najprej temeljito in večkrat zaporedoma klistirajo, nato pa serijsko posilijo, medtem ko z njenim obrazom in lasmi brišejo vsebino njenega črevesja. Nič manj naturalistično ni brutalno posilstvo v limuzini, ki se nonšalantno vozi po mestu, v njeni notranjosti pa tip mlati, poriva in ponižuje japonsko lepotičko, ki se večkrat onesvesti. Prebudi jo kakopak s curkom iz spodnje pipe, kot bi se temu reklo v žargonu. Priznam, če glavna igralka iz tega izjemno surovega filma ne bi vsa nasmejana sedela za mizo in kot navita čebljala s potencialnimi distributerji in kupci avtorskih pravic, bi me resno skrbelo za njeno usodo. “Ah, to je kokeshi,” me poduči. “Ekstremno lepa japonska dekleta v ekstremnih situacijah. Zelo seksi.”

Hentai

Katrien Jacobs, raziskovalka spletne pornografije, seksualne umetnosti in cenzure in avtorica pred kratim izdanega zbornika Libi_doc, v svoji knjigi omenja nizozemski (body)artistični par Zoot in Genant, ki sta leta 1996 v neki japonski galeriji skupaj z živimi hobotnicami izvedla performans z naslovom Meat Sexu Taco. Namen performansa je bil "materializacija erotičnih fantazij, povezanih s hobotnico, ki je kot ultimativni seksualni simbol prisotna v japonski mitologiji, tradicionalni umetnosti, erotični zapuščini in seveda kulinariki." Neposredni navdih za performans so bili japonski stripi oziroma mange in celovečerni animirani filmi oziroma animeji, točneje, njihov eksplicitno pornografski podžanr hentai.

Rdeča nit hentai animacije, ki je v devetdesetih največ prispevala k popularizaciji japonske pornografske ekskluzivnosti, so zmaji, mutanti, alieni, troli, demoni, roboti in ostala imaginarna bitja, v bistvu prispodobe vsemogočne hobotnice v vlogi dominantnega, vseprisotnega falosa, ki s svojimi radovednimi, vlažnimi, pulzirajočimi, brizgajočimi, sesajočimi faličnimi podaljški objemajo in penetrirajo punčke velikih, nedolžnih, zvedavih oči, malih ustk in noskov, kakršnega si je omislil Michael Jackson. Drži, ustvarjalci hentai stripov in animiranih filmov spolne fantazije dobesedno spustijo z vajeti, karakterizacija, scenografija in scenariji so v popolnosti podrejeni dramatičnim ekshibicijam, ki jih povezujeta seks in nasilje.

Podžanr hentai je risani in animirani domišljijski svet zahodne seksualnosti napadel v zgodnjih osemdesetih in ga v devetdesetih popolnoma osvojil. V novem tisočletju, v dobi digitalnih revolucij in računalniških animacij, ta prijetna naloga očitno čaka tudi japonski pornografski film. Hentai je drugače beseda, ki pomeni nekaj podobnega kot perverzen in Japonci jo uporabljajo samo v zvezi z osebami, nikoli za predmete. Pornografskim stripom ponavadi rečejo seidžin manga, risankam pa preprosto eroanime.

Mimogrede, omenjeni performans z živo hobotnico se je končal dokaj neprijetno in boleče, saj so se živali v agoniji prisesale na genitalije obeh akterjev in jih po telesu do krvi pogrizle s svojimi ostrimi čeljustmi, kar je publika dokaj neprizadeto opazovala, češ nekatere fetiše, simbole in mite je pač bolje pustiti pri miru in jih ne gre dekonstruirati. So namreč preveč trdoživi in performans že sami po sebi. Minori Kitahara, spolna aktivistka in ustanoviteljica Love Piece Cluba, do nedavnega prvega erotičnega butika na Japonskem v ženski lasti, je Jacobsovi povedala, da na razdelitvi vlog na moško dominantno in žensko podrejeno najbolj vztrajajo prav mediji, publika, ki je močno podvržena velikemu vplivu televizije, pa se s tem potihem strinja. Čeprav je nova japonska ustava leta 1946 ženskam dodelila popolno enakopravnost, je v konservativnejšem okolju še zmeraj prisotna fevdalna tradicija, po kateri mora vsaka prava in dobra Japonka v življenju izopolnjevati tri dolžnosti do moškega: do poroke naj bo služabnica očetu, v zakonu naj služi možu, kot vdova pa najstarejšemu sinu. "V zabavno industrijo za odrasle bi se moralo aktivno vključiti več žensk," meni Kitahara. "Ženske na vodilnih mestih bi po vsej verjetnosti veliko prispevale k spremembam v naši seksualni kulturi. Vsak dan srečujem panične ženske, ki so nesrečne, ker ne najdejo točke G. Namesto da bi se posvetile klitorisu, nasedajo medijskim konstruktom in klišeju iz pornografskih filmov, v katerih moški zarine dva prsta v vagino, kot bi mignil zatipa točko G in povzroči plaz orgazmov."