Kultura / Serpico
Mladinino kolekcijo dvdjev nadaljuje kultni film, v katerem Al Pacino pokaže, da Boter ni bil naključje
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2006
Serpico je postal legenda, nekaj pregovornega, tudi po zaslugi zelo popularne TV serije, toda najprej je bil film, ki ga je - po bestsellerju Petra Maasa - leta 1973 posnel Sidney Lumet in v katerem je naslovni lik odigral Al Pacino, tedaj ravno svež po Botru. Serpico je mladi, idealistični policaj, ki ugotovi, da so vsi njegovi kolegi skorumpirani, da se potemtakem preživljajo s podkupninami - ko pa sam podkupnine noče vzeti, je to znak za začetek vojne. Policaju, ki ne vzame podkupnine, ni mogoče zaupati. Serpico, klasični ekspozejski triler iz zlatih sedemdesetih, posnet po resničnih dogodkih, je lepo pokazal, da je policija paralelni svet s paralelno ekonomijo in da je policajev toliko kot gangsterjev. Serpicu, "hipijevskemu svetniku" (dolgi lasje, brada, stanovanje z vrtičkom v Greenwich Villagu, ljubitelj opere, učenec baleta ipd.), se zdi kriminal znotraj policije hujši od uličnega, velemestnega kriminala.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2006
Serpico je postal legenda, nekaj pregovornega, tudi po zaslugi zelo popularne TV serije, toda najprej je bil film, ki ga je - po bestsellerju Petra Maasa - leta 1973 posnel Sidney Lumet in v katerem je naslovni lik odigral Al Pacino, tedaj ravno svež po Botru. Serpico je mladi, idealistični policaj, ki ugotovi, da so vsi njegovi kolegi skorumpirani, da se potemtakem preživljajo s podkupninami - ko pa sam podkupnine noče vzeti, je to znak za začetek vojne. Policaju, ki ne vzame podkupnine, ni mogoče zaupati. Serpico, klasični ekspozejski triler iz zlatih sedemdesetih, posnet po resničnih dogodkih, je lepo pokazal, da je policija paralelni svet s paralelno ekonomijo in da je policajev toliko kot gangsterjev. Serpicu, "hipijevskemu svetniku" (dolgi lasje, brada, stanovanje z vrtičkom v Greenwich Villagu, ljubitelj opere, učenec baleta ipd.), se zdi kriminal znotraj policije hujši od uličnega, velemestnega kriminala.
A po drugi strani, v sedemdesetih so bili vsi policaji podkupljeni, celo Anthony Quinn v Dolgi roki mafije (Across 110th Street, 1972) - na mesec "vzame" 2.500 dolarjev.
Kar za podkupnino resda ni veliko, malo pa tudi ne, heh, dvojna plača pač: naj vas spomnim, da je mesečna plača Georgea C. Scotta v Nočni patrulji (The New Centurions, 1972) znašala le 990 USD in da je Sidney Poitier, detektiv iz Philadelphie, nekaj let prej v filmu V vročini noči (In the Heat of the Night, 1967) na teden zaslužil le 162 dolarjev in 39 centov. Ne preseneča, da se je tedaj toliko trilerjev vrtelo okrog korupcije v policijskih vrstah, okrog tiste korupcije, ki se je samim policajem vedno zdela normalna in samoumevna, kot del sindikalne pogodbe. Tudi sama policija je namreč postala korporacija ali pa vsaj imitacija korporacije. V filmu Super policaja (The Super Cops, 1974), posnetem po podvigih dveh neortodoksnih, fanatičnih njujorških policajev judovskega rodu, Davida Greenberga in Roberta Hantza, policijski kapetan na vprašanje, kakšna policija je vendar to, odgovori: "To je velika organizacija. Kot General Motors, kot Vojska." Policija se je v sedemdesetih inkorporirala - kot mafija v Botru. In policaji so morali s potovanj prinesti račune. "Ko si v New Yorku, si na dnevnicah, zato hočem videti račujne," sikne nadrejeni Clintu Eastwoodu, Šerifu v New Yorku (Coogan's Bluff, 1968). Potni stroški, računi, birokracija. Vsi so bili podkupljeni, toda prinesti so morali račune.
Več na www.mladina.si/dvd/.
