Tomica Šuljić
MLADINA, št. 3, 19. 1. 2006

© Denis Sarkić
Očitno si še vedno rentabilen izvajalec, ki za svoje projekte lahko najde založnike. Kako komentiraš dejstvo, da je tvoj zadnji album Oprem dobro za Slovenijo izšel pri Menartu, ki je največja založniška hiša v Sloveniji? To je ista hiša, ki je izdala slovenske turbofolk zvezde Turbo Angels.
Ko sem začenjal kariero, smo živeli v socializmu, ki je imel poleg ekonomskih tudi precej drugih kriterijev. Danes ne velja noben izmed teh kriterijev, razen ekonomskega. Zakon ponudbe in povpraševanja je prodrl v vse pore medčloveških odnosov. Vsi tisti, ki se niso odrekli prefinjenim socialističnim kriterijem, so propadli na tržišču.
Kaj praviš na dejstvo, da se je estetika ibarske magistrale razširila in popularizirala celo v Sloveniji?
Ljudje mislijo, da vremenske nevšečnosti od nekod prihajajo. Ne, nastanejo tam, kjer se ustvarijo določene podnebne razmere. Padec pritiska, povečanje vlage in temperature ustvarjajo nevihto. Podobno tako Kitch & Šund estetike ne uvažamo, ustvarja se tam, kjer za to obstaja klima. Torej zakon ponudbe in povpraševanja oziroma prevlada najnižjih okusov nujno prinaša nevihtne oblake šunda. O kiču raje niti ne bi govoril. Ta je pri nas prisoten od Avstro-Ogrske.
Po drugi strani je Magnifico zadnjo ploščo za teritorij te (za zdaj) zadnje Juge izdal pri Pink Records. Tu morda obstaja neka analogije med vama, morda neko novo pravilo glasbenega posla - če si dober in zaželen izvajalec, moraš nujno vštric z največjimi?
V največjih megamarketih lahko ob moki in kisu kupite vrhunska vina. Na to se je treba navaditi.
So ti založniki odrešeni odgovornosti za vso turbofolk debilano, če tu in tam podprejo kakšnega normalnega, neneumnega in kreativnega izvajalca?
Ne obstaja več estetska odgovornost. Obstajata samo ponudba in povpraševanje. Meni osebno ustreza, da se ves medijski prostor Balkana spremeni v popolno debilano, s tem bom še bolj nenavaden in iskan. „Preprosto je biti pošten, konkurenca je slaba,“ pravi citat iz nekega domačega filma.
Je za glasbenika vsaka plošča projekt zase tudi v smislu založnika?
Izdajanje plošč je off, votel posel, razen v domeni oglaševanja, da se razve, da imaš nove pesmi, nov program. Čakamo, da pridobimo kulturo nalaganja pesmi z interneta, virtualno založništvo je prihodnost. Med novoletnimi prazniki so si v Ameriki sneli 20 milijonov pesmi.
Zakaj rock ni glasba? Dejal si, da je rock socialni fenomen, ali mar ni fenomen osebnosti (in genija) ta, ki gradi in ohranja fenomen tipa rock? Ali ni to prevzel tudi MTV, ki je s projekcijo videa (ter osebnosti na ekranu) ustvaril drogo za možgane, da ne slišimo, kaj se vali iz zvočnikov?
MTV je turbofolk. Nasploh je s pojavom televizije postalo pomembno, da so glasbeniki predvsem lepi, simetrični. Kot zanalašč so najgrši igrali najbolje, tako da je nastradala glasba. Lepotci in lepotice s povprečnim glasbenim talentom so prevladali v novem medijskem prostoru, pri tem pa so žalili vzpostavljene radijske kriterije. Zdaj imamo novi medij, internet. Sveta beseda je interaktivnost. Če ne pritiskaš neke tipke in povratno ne vplivaš na program, ostajaš pasivni opazovalec. Zato so moji koncerti interaktivni, publika vpliva na njihov razvoj. Resda ne pritiskajo tipk, toda počnejo druge stvari.
Zadnjič si v pogovoru omenil turbomanije, ki čakajo kot tiha nevarnost. Ali se razvijajo samo v glasbi ali jih opažaš še kje?
Glasba je na koncu verige. Začelo se je s širokimi feltnami, prek kirurškega transseksualizma se bo končalo pri genetskih superbitjih, posebej oblikovanih za entertainment. Lahko boš kupil svojega priljubljenega estradnega mutanta, popolnoma po željah, ki posluša vse ukaze in sočasno zabava. Upam, da bom do takrat imel svojo kafano.
Na tvojem nedavnem beograjskem koncertu so se prodajale karte po treh različnih cenah, na after pa so smeli samo tisti s kartami za "bogate" in "elito". Ali si na tem afterju gledal strukturo ljudi, ki so bili pripravljeni plačati nekajkrat več za tvoj nastop, na afterju pa nisi niti igral?
Advertising je uspešen, če zadeneš naravnost v misli in čustva kupca.
Si se, zaradi te ekstra cene, moral družiti s to "elito" in "bogatimi"? So ti bili všeč ali se nisi dlje zadržal z njimi?
Nikakršnih sklepov ne moreš potegniti, če primerjaš te kategorije. Ni grših, lepših, pametnejših, neumnejših, vljudnih, zanimivih, dolgočasnih, bolj poštenih, nepoštenih. Preprosto, to je nova, politično povsem korektna segregacija; malce nenavadna za nas, ki smo bili vzgojeni v socializmu, toda za ostale povsem normalna. Siromašni so tisti, ki so siromašni, bogati tisti, ki so bogati, elita pa je elita. Ona ima tako denar kot slavo.
Ali se tukaj sluti nevarnost Superhikove mentalitete ali gre za obraten proces? Ali vse to nima zveze s tvojim prilagajanjem lastnega aranžmaja (post)tranziciji?
Superhik je samo slabo oblečen, da bi bil uspešen. Če želiš jemati revnim, moraš biti lepo oblečen.
Kako vi v tvojem domu doživljate to tranzicijo?
Tranzicija je končana. Prvotna akumulacija kapitala je končana. Sedaj se dogaja tisto manj brutalno, a bolj zanimivo obdobje, ko denar začenja ustvarjati svoje neizprosne mehanizme, ki iz ljudi delajo sužnje. Zdaj bodo žvečilne gumije prodajali kot nori, saj ljudje ne bodo imeli denarja za zobarja.
Kako gledaš na gibanje za odcepitev Črne gore? Misliš, da bo prišlo to tega?
Črna gora je dejansko že samostojna v odnosu do Srbije. Samo še papirologijo je treba opraviti. Toda samo ekonomska neodvisnost pripelje do resnične neodvisnosti.
Imaš volilno pravico v Črni gori? Jo boš uporabil?
Volja naroda ni pomembna. Pomembna je volja vodij. Jaz se nikoli nisem počutil kot narod, ampak kot vodja.
Kako vidiš črnogorsko osamosvajanje?
Rojen sem v SFRJ, vzgojen projugoslovansko, glede na to, da te države več ni, nimam nikakršnega čustvenega naboja na to temo. Treba pa je povedati, da je trenuten državni ustroj nefunkcionalen do komičnih razmer.
Živiš v Beogradu, prihajaš pa iz Črne gore. Kje boš živel?
Pri tem, da bi moral spremeniti svoje življenjske navade, ne gre za delitev Indije in Pakistana. Vsaj upam, da ne.
Praviš, da je imela Slovenija v zgodovini srečo z izbiro lastnih okupatorjev. Lahko podrobneje obrazložiš, kaj misliš s to tezo?
Ni vseeno, če ti okupator pripelje plinovod, kot Avstro-Ogrska, ali če ti jemljejo krvni davek, kot Turki. Slovenija je dobila plinovod.
Ali k tem okupatorjem lahko prištevamo Nato in Evropsko unijo?
Seveda. Okupaciji se ni moč izogniti, razen če sam nisi okupator. Treba si je samo izbrati sofisticiranega okupatorja, tistega nad tvojo stopnjo razvoja; nerodno je, če te okupirajo barbari. Okupator se izbira pravočasno, da si on ne izbere tebe.
Ali vseeno ni bolje biti dober z Američani, da te ne bombardirajo, ampak mučijo in ugrabljajo zgolj posameznike?
Bombe mečejo takrat, ko je pogovor neučinkovit. Odvisno je samo od tega, če se ima agresor s kom pogovarjati.
Nedavno si v Vremenu izjavil, da dejstvo, da se glas pametnega in neumnega v demokraciji štejeta enako, dela turbofolk demokracijo. Ali se ta struktura ni zavlekla tudi na tvojo famozno spletno stran, kjer te je neki Makedonec prosil za spisek plošč in komadov, da si uredi svojo zbirko tvojih piratskih mp3-posnetkov? Kje je končni domet neumnosti, ki si jo srečal kot RASMC?
Zahteva tega gospoda ni neumna, pa tudi nesramen ni. Do takšnega razmišljanja je prišlo, ker založniki neradi in prepočasi uvajajo nove tehnologije v prodaji. Pesmi se downloadajo kot nore, le pri nas tega ni še nihče dojel.
Kako ti je bil všeč Haag, kjer si imel nedavno koncert? Je to mesto, kjer bi želel prebiti poznejša leta svojega življenja, kot to počnejo znani Balkanci? Poznaš koga tam osebno?
Računal sem, da bom razprodal klub, mislil sem, da je tam dovolj sorodnikov priprtih in zaprtih. Toda prišli so samo zaposleni, na srečo tudi njih ni malo.
Imam občutek, da ti ne manjka ljubezni, nasprotno. Kot popularen izvajalec pišeš svojo zgodbo, v kateri ni prostora za revival, ker kreativno življenje traja in se podaljšuje. Ali vidiš kakšno vzporednico med sabo in katero znamenitih osebnosti iz človeške zgodovine?
Nikoli nisem razmišljal o tem. Nekaj časa sem se počutil kot Tarzan v New Yorku, zdaj bolj kot Jane v džungli.
Zadnjič si rekel, da bi rad napravil filmsko glasbo za Godzilo. Ali nastajanje King Konga brez svoje udeležbe vidiš kot zgrešeno priložnost? Se ukvarjaš s kakšnim filmskim, ne le gledališkim soundtrackom? Ali se celo Oprem dobro lahko uporablja kot soundtrack?
Vsaka glasba je soundtrack, če jo predvajaš ob sliki. Precej eksperimentiram s tem, ko gledam TV. Izključim zvok in premikam radijske postaje, včasih se ujemajo neverjetno različne stvari. Jurski park je s precej različnimi Godzilami na enem kraju malo poudaril mojo željo, da bi se ubadal z njihovim subjektivnim doživljajem stvarnosti. Mislim, da je z Jurskim parkom Godzila doživel svojo hiperinflacijo.
Ali je jazz končna postaja na poti instrumentalnega glasbenika?
Ne, je pa ena izmed zelo prometnih postaj.
Koliko kitar imaš, koliko pa jih - redko ali pogosteje - uporabljaš?
Štiri, pa še to je preveč. Vsaka je kot ženska; zahteva veliko, daje pa malo. Ene se sploh ne dotikam, čeprav mi je ljuba, kot neka ostarela ljubica, s katero rad spijem kavo, ampak ne fukava. Rad igram fretless kitaro, enega prenarejenega gibsona L6, ki ga je poslikal genialni Vojo Stanić. Pravzaprav se to ne more imenovati igranje, ampak bolj nekakšno sado-mazo onaniranje.
Živiš na internetu? Koliko časa povprečno prebiješ na spletu, ko nisi na poti ali odru?
Pol ure na dan, samo da pregledam pošto in ažuriram stran. Nikamor ne surfam. Moji možgani so še vedno izvor, prezgodaj je, da postanejo ustje.
Ali si praded balkanskega hiphopa? Ali je to morda Koja iz Discipline kičme ali kdo tretji ...
Ha ha, praded balkanskega repa je Filip Višnjić. Jaz sem samo eden od naslednikov tega epskega pristopa. Hiphop nam najprej ni pravzaprav ponudil nič novega, razen da so namesto gosli uporabili ritem mašino. Celo permanetno hvalisanje s hrabrostjo, lepoto, junaštvom in bogastvom temnopoltih reperjev je bil videno v vseh velikih starih guslarskih hitih. Vuk Mićunović v Gorskem vencu dviga brke, da se vidi zlato na prsih, enako kot LL Cool J dvesto let pozneje. Hajduki imajo svoje konje, reperji avtomobile, ikonografija in tematika sta vsebinsko isti. Sta nadaljevanje srednjeveških gajdašev, ki bolj piha v gajde kot govori. Njegov pristop je, čeprav na prvi pogled surov in grob, bolj meditativen od mojega.
Si nedavno slišal kakšne balkanske izvajalce, ki so ti bili všeč; bi z njimi rad delal ali jih vsaj poslušal?
To je nedvomno trio kosovskih Romov, Chita, Hamza i Shefcet. Peklenska trojka, sintesajzerji, ritem mašine, jungle, šota, indijski George Duke. Peklensko.
Misliš, da na naših prostorih obstaja fenomen, ki bi ljudem v daljšem obdobju omogočil normalno sobivanje? Razen denarja, seveda ...
Sobivanje bo normalno, ko se bo vsak državljan zadolžil z dolgoročnim kreditom. Ljudje bodo razmišljali, kako naj vračajo dolgove, več bodo delali in manj filozofirali.