Hollywood / Syriana

Leta 1968 se je v Ameriki nadaljevala serija političnih atentatov - pod streli atentatorja, "osamljenega strelca", sta drug za drugim padla Martin Luther King, voditelj črnskega gibanja in boja za državljanske pravice, in Robert Kennedy, veliki up liberalnega dela Amerike. Vietnamska vojna je doživela hudo eskalacijo, konvencija demokratske stranke v Chicagu pa se je prelevila v klavnico - policija je ob koncu avgusta brutalno obračunala s protivojnimi demonstranti. Najprej je sicer kazalo, da demonstracij ne bo - Lyndon B. Johnson, tedanji ameriški predsednik in obenem vrhovni poveljnik ameriških oboroženih sil, je prav zaradi slepe ulice, v kateri se je znašla vietnamska vojna, sklenil, da ne bo ponovno kandidiral za predsednika, kongres je aktiviral posebni, preventivni zakon o javnem redu in miru (Anti-Riot Act), župan Chicaga Richard Daley pa je najavil, da protivojnih demonstracij ne bo toleriral, kaj šele odobril. Toda množica protivojnih grupacij - na čelu s pacifistično fronto po imenu Nacionalni mobilizacijski komite za končanje vietnamske vojne (MOBE), ki jo je vodil David Dellinger, Študenti za demokratično družbo (SDS), ki sta jih vodila Tom Hayden in Rennie Davis, in Mednarodno mladinsko stranko (YIP), ki sta jo vodila Abbie Hoffman in Jerry Rubin - so se po dolgem tehtanju, tuhtanju in usklajevanju odločile, da protivojne demonstracije vendarle organizirajo. Kar se je potem tudi zgodilo. Chicago je v času demokratske konvencije preplavilo na tisoče demonstrantov, ki so se morali tako - ob vojni - boriti še proti policijski uri, prepovedi spanja v javnih parkih, stalnemu zastraševanju in na koncu tudi policijski ofenzivi. Hja, proti pendreku in solzilcu. Ker so organizatorji slutili, kaj se pripravlja, so demonstrante mojstrili v samoobrambi - tudi v karateju in drugih borilnih veščinah. In ko je prišel dan D, je konvencija demokratske stranke mutirala v kaos, obsedno stanje, vojno cono - 219 oseb je bilo ranjenih, 589 pa so jih aretirali. Dnevi jeze so se sprevrgli v dneve nasilja, ki jim je sledilo farsično sojenje organizatorjem demonstracij, "Čikaški sedmerici" (The Chicago 7), češ da so namerno, "zarotniško" izzvali nemire - pet so jih obsodili na zapor, toda sodbo so kasneje razveljavili.

Vietnam in Chicago sta bila za demokratsko stranko pogubna - dobra dva meseca po konvenciji je bil namreč za ameriškega predsednika izvoljen Richard Nixon. Republikanec. Kmalu po njegovi inavguraciji je studio Paramount v kina poslal Hladni medij (Medium Cool), cine-veritejevski, hiperrealistični, iz roke posneti, navidez zelo improvizirani film o TV snemalcu (Robert Forster), ki se s svojo kamero znajde sredi protivojnih demonstrantov v Chicagu, v žrelu političnega twisterja. Film je režiral Haskell Wexler, ugledni h'woodski direktor fotografije, dobitnik Oskarja (Kdo se boji Virginie Woolf?), ki ga je v glavnem tudi financiral - iz lastnega žepa je dal 800.000 dolarjev, da bi lahko pokazal, kako so mediji, okno "tihe večine", hladni, pasivni, apatični in neodgovorni, kako ne vidijo "resnice", kako mislijo le na "dober posnetek" in kako se ne zavedajo političnih implikacij svojega početja - TV snemalec med drugim sreča črnske aktiviste, ki ga opozorijo, da so mediji v resnici sodelavci oblasti, režima, establišmenta, kajti oblast s pomočjo medijev, še posebej s pomočjo televizije, nadzoruje družbo. Specifično, policija skenira materiale, ki jih posnamejo TV ekipe - policija s pomočjo TV posnetkov demonstracij išče disidente, subverzine, moteče ljudi, ki jih potem nadleguje, zastrašuje in zapira. Ko se izkaže, da je to res, se TV snemalec, apatični opazovalec Amerike, končno prebudi, spregleda, s čimer postane alegorija Amerike, ki se je tedaj začela prebujati in protestirati - proti vojni, proti militarizmu, proti rasni diskriminaciji, proti skorumpirani, represivni, antidemokratični politiki, proti liderjem, ki so jo izdali. Hladni medij, ki ga je Vincent Canby, filmski kritik New York Timesa, tedaj razglasil za "filmsko Guernico", se konča v kaosu demokratske konvencije v Chicagu - in Wexler je vse to, ves ta kaos, posnel tam, v živo, na licu mesta. In ko se TV snemalec - ob štiklu Happy Days Are Here Again - prebija skozi demonstrante in policijo, slišimo celo krik iz ozadja: "Haskell, umakni se - zdaj gre zares!" Kar je res - šlo za zares. In Hladni medij, mejnik med h'woodskimi političnimi filmi, o tem ni puščal nobenega dvoma. No, ni se ravno naigral - studio Paramount, ki ga je od Wexlerja odkupil, ga je namreč po enem tednu umaknil. Na "željo" Bele hiše, ki se ji je zdel preveč moteč. Wexler je hotel potem film odkupiti od studia Paramount, pa ni šlo - filma leta in leta ni bilo na spregled. Toda Bela hiša ni več mogla ustaviti politizacije Hollywooda - val političnih filmov, ki so se gibali s hitrostjo nove, prostestne, polemične, kontrakulturne generacije, so postali orjaški hiti. Hitov pa ne moreš prepovedati. Na srečo. Še več, Hollywood si je za to politizacijo - za prebujenje! - čestital: Polnočni kavboj, posnet leta 1969, je dobil Oskarja za najboljši film, filmi Goli v sedlu, Tudi konje streljajo, mar ne? in Alicina restavracija, prav tako posneti leta 1969, pa so pobrali kopico nominacij.

Happy Days are Here Again

Tudi pred dvema letoma - v času hudo pregrete predsedniške predvolilne kampanje - se je Bela hiša zelo trudila, da bi preprečila lansiranje protibushevskega dokumentarca Fahrenheit 9/11, ki ga je posnel Michael Moore. Stisnila je studio Disney, toda Fahrenheita ni mogla ustaviti - predvsem pa ni mogla znižati temperature, ki jo je dvignil Fahrenheit, Hladni medij Busheve dobe. Fahrenheit je bil znanilec novega vala h'woodskih političnih filmov. Sledila je serija dokumentarcev: Lov na predsednika (The Hunting of the President) je razkrinkal Busha... Outfoxed je razkrinkal probushevske medije (predvsem TV mrežo Fox News)... oskarjevska Vojna megla (The Fog of War), v kateri se je spovedal Robert McNamara, eden izmed glavnih arhitektov vietnamske vojne, pa je razkrinkala ameriški imperializem. Vsi štirje so bili dovolj kompleksni in dovolj politično nabiti, da so omogočili zelo dramatičen, zelo kritičen in zelo otipljiv vpogled v delovanje republikanske oblasti in srce desnice. Bil je že čas za politizacijo ameriškega filma, navsezadnje, paralele med obema dobama, Bushevo in Nixonovo, so bile na dlani: avtokratski, megalomanski predsednik, vojna, protivojno gibanje, huda nacionalna polarizacija. Vsi štirje dokumentarci so bili sicer evforično sprejeti, toda prepričali so le prepričane, drugih pa ne - Bush je dobil drugi mandat. Hja, podobno kot Nixon.

Liberalni, angažirani del ameriške filmarije si je zato rekel: če ljudi nismo prepričali s fakti, z dokumentarnimi filmi, jih bomo pa z igranimi filmi, s h'woodskimi produkcijami. Začelo se je že leta 2004 z Atentatom na Richarda Nixona (The Assassination of Richard Nixon), v katerem je skušal frustrirani trgovec (Sean Penn) v slogu islamskih mučenikov - okej, ali pa v slogu taksista Travisa Bickla - raztreščiti predsednika Nixona, s Srebrnim mestom (Silver City), v katerem za guvernerja Kolorada - v slogu malega Busha - kandidira nesposobni, jecljajoči, nerazgledani, idiotski, marionetni politik (Chris Cooper) in z Mandžurskim kandidatom (The Manchurian Candidate), rimejkom politično nabite klasike, ki je leta 1962 anticipirala "mračne čase" in posledično politizacijo Hollywooda in ki so jo po atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja podobno kot nekaj let kasneje Hladni medij umaknili iz prometa - in to za 25 let! Frank Sinatra, zvezdnik tega paranoidnega trilerja, je prikazovanje preprosto blokiral, to pa zato, ker je bilo med atentatom, ki ga popisuje film, in atentatom na JFK-ja preveč mučnih podobnosti. Nova verzija Mandžurskega kandidata je poudarek cajtgajstovsko premaknila in pokazala, da je Bela hiša le marioneta velikih korporacij - film sicer ni omenil Halliburtona, toda vsem je bilo jasno, kaj je hotel reči.

Potem pa je prišlo do prave invazije liberalnih, družbeno občutljivih, politično osveščenih filmov, ki mislijo - ob koncu lanskega leta so na hitro, tako rekoč drug za drugim, prišli filmi, ki se gibljejo s hitrostjo "našega časa"... ee, sodobne ameriške politike in geopolitike. Serijo je začel črno-beli film Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck), ki ga je režiral George Clooney - Clooney, protivojni liberalec in stalna tarča desnih medijev, predvsem TV mreže Fox News (hja, take, kot je Clooney, so v animirani farsi Team America mučili!), je film tudi oscenaril in odigral, toda ne v glavni vlogi. Vlogo Edwarda R. Murrowa, legendarnega ameriškega TV voditelja, ki je sredi petdesetih, leto po eksekuciji zakoncev Rosenberg, "atomskih vohunov", v svoji oddaji See It Now razkrinkal, osmešil in detroniziral senatorja Joeja McCarthyja, histeričnega lovca na komuniste, zloglasnega šefa kongresne Komisije za protiameriške dejavnosti, je prepustil Davidu Straithairnu, ki pokaže, da je bila McCartyjeva vojna proti ameriškim komunistom, ki jo je itak režirala Bela hiša, v resnici le vojna proti vsem tistim, ki se niso strinjali z uradno politiko. Gospodar vojne (Lord of War) je ameriško-ukrajinski trgovec z orožjem (Nicolas Cage), ki pohlepno, napol patološko zalaga vojne v Tretjem svetu in ki ima v svojem žepu tako afriške diktatorje kot ameriške tajne službe, pa tudi Združene narode, navsezadnje, največje trgovke z orožjem so prav stalne članice Varnostnega sveta. Njegova desnica še vedno diši po Bushevi desnici. Vojna je pač biznis.

In politika tudi, kar potrjuje Zvesti vrtnar (The Constant Gardener), ki je pri nas štartal tik pred Novim letom: britanski diplomat (Ralph Fiennes) ugotovi, da je britanska vlada, Busheva ljubica, v postelji s farmacevtskimi družbami, ki nova zdravila testirajo v deželah Tretjega sveta... ee, "na ljudeh, ki so itak že mrtvi". Tretji svet je njihova klinika. Kot dahne nekdo: "Farmacevtske družbe so iste kot trgovci z orožjem." Ali bolj splošno rečeno: globalizacija je zločin proti človeštvu. Kaj šele vojaška globalizacija: Marinec (Jarhead), ki je pri nas štartal prejšnji teden, nam na primeru I. zalivske vojne lepo pokaže, kaj je narobe z ameriškim militarizmom - marince pred odhodom v akcijo tako našponajo, da jim gre potem kar na bruhanje, če nikogar ne ubijejo. Toda ne počutijo se kot morilci, ampak kot patrioti, ker domovino branijo v Iraku. Čisto drugače se počutijo Judje, ki jih Izrael v Spielbergovem trilerju Munchen (Munich) pošlje na vojno proti terorju - likvidirati morajo palestinske teroriste, ki so na olimpijskih igrah pobili 11 izraelskih športnikov. Toda bolj ko jih pobijajo, bolj postajajo skeptični do svojega početja in vse bolj se počutijo kot morilci - vse bolj namreč umirajo nedolžni, njihovo nasilje pa vse bolj poraja novo nasilje, spodvito v začarani krog revanšizma. In po dobrih tridesetih letih te vojne proti terorju še vedno ni konec. Sporočilo je na dlani: prvič, vojna proti terorju je slepa ulica, in drugič, vojna proti terorju in bring 'em on mentaliteta, ki jo s tako vnemo forsirajo Bushevi neokonzervativci, nimata nič z "zahodnim tipom demokracije".

Syriana, dragulj med h'woodskimi političnimi filmi (koproduciral George Clooney, ki tudi igra), je epski, kalejdoskopski, altmanovski tematski park sodobne geopolitike. Vse je povezano - teksaške naftne družbe, naftna polja na Bližnjem vzhodu in Kazahstanu, PR firme, Pentagon, CIA, Komite za osvoboditev Irana, strah pred Kitajsko, vojna proti terorju, trgovina z orožjem, korupcija, tortura, islamski mučeniki in reformistični princ, ki skuša nafto svojega emirata ponuditi najboljšemu ponudniku, ne pa Ameriki, tako da ga hitro razglasijo za "sponzorja terorizma". Syriana prikazuje, kako skuša Amerika na Bližnjem vzhodu ustvariti "idealno stanje" - in Syriana je prav neokonzervativni žargonski izraz za rekonfigurirani Bližnji vzhod. Vaša paranoja je bila upravičena. In paranoja budi upanje.

H'woodski filmi so spet začeli misliti - tako kot so mislili v sedemdesetih. Vse tja od Kandidata (1972), v katerem je idealistični politik Robert Redford - ob kandidaturi za senat - izkusil ves cinizem in makiavelizem ameriške politike, pa do filma Vsi predsednikovi možje, v katerem je idealistični reporter Robert Redford razkrinkal ves cinizem in makiavelizem Nixonove administracije. Vse tja od Petih lahkih komadov (1970), v katerem se je Jack Nicholson uprl ameriškim vrednotam in "ameriškemu načinu življenja", do Leta nad kukavičjim gnezdom (1975), v katerem je za svoj upor plačal z življenjem. Vse tja od filmov Goli v sedlu (1969), Jagode in kri (1970) in Kota Zabriskie (1970), v katerih so junaki - uporniki z razlogom - trčili ob meje ameriške svobode, pa do filmov Boter (1972), Kitajska četrt (1974), Taksist (1976) in Nashville (1975), v katerih so junaki izkusili brutalnost "ameriškega sna". Mali ljudje, ki prihajajo v Nashville, da bi uspeli, razmišljajo le o tem, kako bi drug drugega spodnesli - kako bi drug na drugega naredili atentat. Kar se na koncu tudi zgodi. Oh, in vse tja od vesternov Divja banda (1969), Plavi vojak (1970), Mali veliki mož (1970) in Ulzana jezdi (1972), v katerih so odzvanjali ameriški search & destroy pokoli nad Vietnamci, pa do vojnih filmov Patton (1970), M*A*S*H (1970) in Catch-22 (1970), v katerih je odzvanjala norost ameriškega imperializma. General Patton je bil heroičen, toda nor: ko pride do Berlina, hoče napasti še SZ. Kapetan Yossarian, glavni lik filma Catch-22, je bil neheroičen - da je nor, pa se je le delal. V filmu M*A*S*H so od vojnih junakov ostala le razbita, raztreščena, razmesarjena živa trupla, ki jih dovažajo v vojaško bolnišnico - noben h'woodski film še ni pokazal toliko sarkazma do "ameriških junakov". Jasno, vsi ti filmi so bili kritike ameriškega militarizma, ameriške zunanje politike, njene agresivne megalomanije, njene birokratske religioznosti in njene zastarele, nevrotične morale, mita o ameriški “manifestni usodi” in ameriškega širjenja Deklaracije o neodvisnosti.

In ne pozabite, da nas kmalu čakajo tudi Vsi kraljevi možje (All the King's Men), rimejk politične klasike iz leta 1949, ki je popisala vzpon in propad arogantnega, skorumpiranega, populističnega, fašistoidnega luizijanskega guvernerja - zdaj bo morda popisovala vzpon in propad arogantnega, skorumpiranega, populističnega, fašistoidnega teksaškega guvernerja. Hej, morda je čas tudi za rimejk filma Vsi predsednikovi možje, ki je leta 1976 končal tisto prvo radikalno, politično obdobje h'woodskega filma in ki je popisoval Nixonov propad - rimejk bi lahko s popisom Bushevega propada končal to novo radikalno, politično obdobje h'woodskega filma.