glasbeniki / Promocija je laž

Kaj slovenski glasbeniki pridobijo s prihodom FIM-a?

Ena pomembnih stvari je to, da se začnejo priznavati in spoštovati pravice, ki jih že imajo. Upam, da bomo za začetek okrepili izvajalske pravice in izboljševali profil glasbenikov ob pomoči ministrstva. To je treba delati s politiki, čeprav ni preprosto, saj ti slabo razumejo pomen tega.

Z nami vaši glasbeniki sodelujejo mednarodno, v Evropi in širše. Tam imajo glasbeniki pravice do posnetkov in živih posnetkov, ne pa do avdio-vizualnih. Za to si prizadevamo na mednarodni ravni in za to je potrebna močna organizacija, da spravi posamezen primer naprej.

Kaj pa prinašate našim glasbenikom? Več denarja?

Upam, da bo tako in da bo tudi dotok denarja rednejši. Pa da bo manj rabe njihove glasbe zastonj, ker bomo nadzirali plačevanje ali pa bomo sprožali pravne postopke. Ena od konkretnih stvari bo, na primer, primerna uporaba in plačilo od radijskih postaj.

Kaj pomeni težavo, ki se je še ne zavedamo?

Ena so posnetki, ki jih glasbeniki naredijo zasebno, zunaj matičnih založb. Zakoni govorijo o komercialno izdanih nosilcih, zasebni posnetki izvajalcev pa ne sodijo pod to definicijo. Organizacija, kakršna je naša, lahko zahteva plačilo samo za posnetke založb, zato glasbenikom svetujemo, naj ustanovijo svoje založbe. To ne stane preveč in tiskanje lastnih cedejev tudi ni več zapleteno ...

Vztrajate pri pogodbah in formalnopravni ureditvi odnosov?

Čeprav ni več klasičnega trga, je treba zavarovati svojo intelektualno lastnino in edini pravi način je s pogodbo. Članom skušamo dopovedati, kakšne so posledice podpisa pogodbe, in jim zagotavljamo brezplačno pravno pomoč, tudi pri vpogledu v pogodbe, ki so pogosto osupljive; ne zgolj tiste, ki jih pripravijo založbe, ampak tudi pogodbe menedžerjev, agentov in založnikov - slednji so lahko izjemno pomembni. Čeprav je to danes za glasbenike dobra zabava in uživanje življenja, jih skušamo prepričati, naj bodo razumni; iz naslova pravic lahko čez deset ali petdeset let še vedno kaj dobijo. Gre pa za entuziastične in pogosto mlade ljudi, ki jih je težavno prepričevati.

Pomagate urejati tudi razmerja znotraj glasbenih skupin?

Precejšnje težave se lahko pojavijo, če skupine nimajo formalnih pogodb ali dogovorov. Tako lahko zaidejo v grozne razprave; ne zgolj zaradi avtorskih pravic pri pesmih, ampak tudi ob podrobnostih, kakršna je skrb za transport in podobno. S primernimi pogodbami se ta razmerja uredijo, podobne pa so predzakonskim pogodbam. To moraš narediti, ker gre za profesionalen odnos. To je eno naših sporočil: razmišljajte za naprej.

Katere konkretne pravice glasbenikov varujete?

Skušamo podaljšati pravico do varstva za zvočni posnetek s 50 na 95 let, kot je to urejeno v ZDA. Druge pomembne pravice so tiste za prenose in od javnih izvajanj. Prodaja plošč je zanemarljiva, prav tako prihodki do nje. Narašča pa število prenosov koncertov.

Kaj pa nepoklicni glasbeniki, ki za preživetje delajo kaj drugega? Tudi oni vadijo, nastopajo ...

... in ponujajo dobre izdelke. Pri nas imamo ogromno glasbenikov za polovičen čas, kot imenujem tiste, ki imajo druge redne zaposlitve; igrajo v svojih skupinah, preigravajo skladbe drugih, igrajo na porokah ali vsakih 14 dni. So ljudje, ki prihajajo iz najrazličnejših poklicev.

Takoj, ko hočete plačilo za nastop, potrebujete varstvo, ki ga zagotavljamo, pri tem se začnete družiti s kolegi in postanete del vsega. Mi pa moramo varovati pravice teh glasbenikov, čeprav nimajo izobrazbe.

Ste zadovoljni, da se je pri nas pokazalo zanimanje za občeglasbeniški ceh? Je to v duhu evropeizacije?

Nekdanji vzhodni blok ni poznal sindikatov, kot smo jih poznali mi. Sedaj se preoblikujejo, razvoj traja 15 let in je ustrezen. Čeprav skušamo govoriti ne zgolj iz evropske perspektive, se v Evropski komisiji določajo razmerja glede avtorskih zakonov, izvajalskih pravic in prihodnosti teh. Pomembno je, da se v Sloveniji organizirajo kot skupen glas. Razvijajo se z nasveti kolegov iz sosednjih držav, razviješ ekspertizo in svoj način obravnave stvari. To je pomembno, ker je vsaka država drugačna in zdaj veljajo evropske direktive.

Kakšna so torej evropska razpotja?

Sicer je najbolj žgoča evropska zadeva ta hip pravica do kopije za lastno uporabo, ki je pod udarom. V Angliji nimamo teh težav, so pa v Evropi. Evropska komisija skuša to obdavčiti, nekako kaznovati uporabnike. Menimo, da lahko ima uporabnik kopijo glasbe na svojih iPodih, vendar naj bo to pošteno plačano.

Toda nekatere zvrsti, na primer elektronska glasba, imajo svoja pravila; izvajalci si izmenjujejo posnetke pred izidom in sami zmanjšujejo zanimanje zanje, ilegalno je vse prej dostopno kot legalno, živijo pa od nastopov ...

Zdi se mi, da izvajalci na plošče sedaj gledajo drugače, bolj kot na marketinško orožje, denar pa zaslužijo z živimi nastopi. Število koncertov po vsej Evropi se je fantastično povečalo, v Ameriki je neverjetno. Prodaja plošč ni več pomembna, to je zanimivo; sicer mlade skupine posnamejo uspešne plošče, niso pa te več najpomembnejši del kariere. Denar prihaja od nastopov na velikih prizoriščih, na festivalih, plošče pa se uporabljajo v marketinško-promocijske namene. Založbam to očitno ni všeč, toda menim, da je to nov model. Sicer pa izvajalec ne potrebuje več založbe; to je dokazalo precej glasbenikov, ki glasbo izdajajo neposredno prek interneta in jo tako predstavljajo oboževalcem. Zanimivo je videti oživitev izdelkov nekaterih izvajalcev, recimo iz sedemdesetih let, ki so digitalizirali posnetke, imajo bazo nekaj tisoč oboževalcev in lahko merijo nanje, ljudje pa se zanimajo zanje.

Koliko založbe res dajo na glasbenika?

Založbe trdijo, da imajo programe za izvajalce, da jih razvijajo in vanje vlagajo denar, ki ga zaslužijo - vendar ni povsem tako. Lep primer je skupina Coldplay, ki so ji razložili, koliko albumov želijo v dveh letih, to pa ni razvijanje izvajalca. Založbe tradicionalno jemljejo glasbenike kot blago. Kupijo izdelek, ga prodajo naprej in zaslužijo. Ne razvijajo njegove kariere in ne povečujejo njegove družbene veljave, zato imajo številni glasbeniki kratko kariero, niso vsi Rolling Stonesi, ki lahko nadaljujejo večno ... Če delaš za veliko družbo, te usposobijo. Založbe ne naredijo nič za glasbenike. Zato se ubadamo s statusom glasbenika znotraj kreativne industrije. Nenehno poslušamo, da lahko Evropa tekmuje s Kitajsko ali z Indijo v kreativni industriji. Kje pa so kreativci? To niso založbe, ki tržijo izdelke, ampak resnični umetniki, skladatelji, izvajalci, plesalci ...

Kakšen je, po vašem, odziv založb na internet?

Kar zadeva poslovno politiko založb, ki je čudna, se pritožujemo nad goro albumov, ki jih zastonj razdelijo radijskim postajam in časopisom. Naša avtorska dela delijo naokrog zastonj, pa tudi radijske postaje predvajajo komade še pred izidom. In kaj bodo naredili mulci, če se komad vrti in ga še ne morejo kupiti? Piratsko ga bodo sneli s spleta, ker nočejo čakati na izid plošče. Hočejo glasbo in hočejo jo zdaj, ne čez dva tedna. Založbe resnično počasi dojemajo to.

Drugo je, da založbe ne dojemajo uporabne moči spleta. Osupljivo je, da ima velikanska založba kot EMI prek spleta na razpolago samo okoli 30 odstotkov svojega kataloga. Legalno. Imajo ogromen katalog, a zakaj ni dosegljiv ves? Če imaš človeka, ki je fen stare glasbe, je ne more dobiti legalno.

Toda na spletu je dosegljivo vse ...

To je predmet množičnih razprav: če je kdo željan take glasbe, je ne more kupiti, lahko pa jo dobi ilegalno.

Precej se govori o licencah, ki naj bi jih kupovali v prihodnosti.

Vrednost glasbe se kaže pri mobilni telefoniji. Če prodajajo glasbo prek teh servisov, morajo dati licence. Založbe sicer gledajo na to postrani, a še manj jim je do tega, da bi sprejele izmenjevalna omrežja peer to peer. Toda ne moreš jih premagati, zato jih je bolje skušati legalizirati in dobiti plačilo.

Ali ni nikakršne zaščite?

Karkoli izumijo za zaščito digitalnih pravic, je takoj onesposobljeno in zaobideno. Obstaja nekaj, čemur pravijo "analogna luknja". Posnetke lahko pretvarjaš iz analognih v digitalne, obstajajo programi za neposredno krajo signala internetnih prenosov ... Založbe morajo ponuditi svoj model. Če bi bilo zagotovljeno plačilo, bi šel denar v sklad, od tam pa bi se delil med založnika, izvajalca, skladatelja, avtorje ... Tudi ljudje bi dobili, kar si želijo. Ljudje si želijo glasbe, ne smemo jim preprečevati, da bi si jo želeli. In tu smo v težavah, ker založbe tožijo štirinajstletnike in je to slaba publiciteta za glasbeno industrijo, ki učinkuje, kot da je bogata. Nekatere založbe res so take in tudi nekateri izvajalci, a zelo malo je Eltonov Johnov ...

Toda ali je pošteno prodajati kopiran album za skoraj enak znesek kot avdio cede?

Digitalne glasbe ne kopiramo, ampak jo kloniramo. Gre za popolno kopijo. Včasih so snemali s plošč na kasete in se je kakovost posnetka slabšala, danes je kopija identična. Seveda ne vemo, kako obstojni so nosilci, toda klon lahko uporabljamo neskončno dolgo. Pa še to - glasbo pogosto uporabljajo za prodajo drugih reči, danes telefonov, ko poudarjajo, koliko glasbe lahko naložite vanje.

Kaj pa promocija in izdajanje plošč? Se to sploh še splača ali je bolje snemati zastonj?

Obstajati mora ravnovesje med promocijo skupine in koncerti, ki izboljšujejo profil benda, še vedno pa moraš gledati naprej in razmišljati o prihodkih iz pravic v prihodnosti. Toda nekje moraš dobiti denar nazaj, vse govorjenje o promociji pa je laž - to je izkoriščanje.

Kaj pa izkoriščanje festivalov, ki večino izvajalcev dobijo za plačilo potnih stroškov in obroka hrane, le velikim zvezdam plačujejo dvojno?

Ker festival občinstvu zaračuna precej denarja, je veliko prihodka. V Angliji avtorske agencije licencirajo festivale in poberejo odstotke od prodaje vstopnic - in ti zneski niso majhni. Prihodki od festivalov znašajo blizu milijarde funtov, agencije pa poberejo 12 odstotkov. Skupine lahko dobijo denar za avtorske in izvajalske pravice na festivalu.

Kateri glasbenik je boljši - tisti z diplomo ali tisti brez?

Ni pravega odgovora na to vprašanje, ker je veliko poti, da vstopiš v posel. Jarvis Cocker iz skupine Pulp je govoril o umetniških šolah, ki jih marsikdo zapusti in ustanovi bend. To se dogaja približno 40 let; ne gre za formalno glasbeno izobrazbo, ampak za drugačno. Klasična glasba ima visoke standarde. Sedaj imamo tečaje jazza, kompozicije jazza in tam lahko dobite diplomo.

Vem pa tole: imamo dva glasbenika, eden je brez izobrazbe, a fantastičen naturščik, drugi z nekaj diplomami in je dober, a ne tako kot prvi. Za glasbo je pomemben talent, samo to.