Kultura

Kultura brez drznosti

Luciano Pavarotti: "We Must Dream."

Uršula Cetinski  |  Mladina 33  |  19. 8. 2006

Pred kratkim so me v eni izmed televizijskih oddaj vprašali, ali me kaj moti vonj čevapčičev na Lentu, pa sem jim odvrnila: "Ne, prav nič." Po mojem čevapčiči prav omamno dišijo, s čimer se verjetno ne strinjajo kulinarično bolj osveščeni pripadniki človeške vrste, navsezadnje pa seveda sploh ni šlo za to. Oddaja je hotela na kratko spregovoriti o profilu slovenskih poletnih kulturnih dogodkov, kamor sodijo tudi najrazličnejši festivali. Poleti kulturne hiše zaprejo vrata in tedaj vzbrstijo najrazličnejše prireditve, ki spremljajo dopustniško razpoloženo srenjo do jeseni, ko imamo občutek, da se je kolo življenja in dela spet pognalo s polno paro. Res mislim, da s festivali in njim sorodnimi peripetijami, pri katerih je v ospredju splošno ljudsko rajanje, kjer odrske dogodke spremlja še kulinarika, ni prav nič narobe. Še posebno, kadar se oplajajo z najrazličnejšimi sponzorskimi viri in poskušajo čim manj obremenjevati javne subvencije.

Sponzorje v naših krajih populistične prireditve očitno zelo vznemirjajo. Zanimajo jih čim bolj številne, vznesene in razigrane množice odjemalcev njihovih izdelkov, zbrane na enem kraju, ki jih v dežju oborožijo še z dežniki, okrašenimi s pisanimi logotipi. Takšna je trenutno sponzorska mentaliteta tistih slovenskih podjetij, ki si lahko privoščijo avanture takšnega tipa. Veliko bolj skrb zbujajoče pa je, da jih je - razen redkih izjem - izjemno težko navdušiti za drugo kulturo in raznovrstno paleto umetniških tipov in praks. Kar se umetnosti tiče, zaupajo predvsem uveljavljenim kulturnim hišam, kjer je v ospredju udeležba pri klasičnih glasbenih prireditvah ali pa zabavno naravnanih dogodkih, ki jim po angleško pravimo "entertainment", kjer sta zopet v prvem planu razvedrilo in zabava. Kadar gre za umetniške dogodke s področja odrske ali vizualne umetnosti z zahtevnejšo ali družbeno angažirano vsebino, pa producenti s sestankov z morebitnimi sponzorji pogosto romajo s praznimi žepi, če jih sploh hoče kdo sprejeti.

To poletje so nam v Ljubljani izjemno simpatične prireditve ponudili zasebni zavodi in društva, ki pripravljajo kakovosten in poletju primeren program. Spremljali smo že tradicionalno uveljavljeno Ano Desetnico, festival pouličnega gledališča, zelo so se izkazale prireditve, ki so jih poimenovali Pred Škucem, začel se je Trnfest, na Gradu Mini Teater pripravlja nedeljske gledališke dogodke za otroke in podobno. Razen Festivala Ljubljana, ki stavi na preverjene "konje" in prireditve glasbenega tipa, pa slovenska prestolnica trenutno ne premore drugih poletnih odrskih prireditev večjega formata. V mislih imam predvsem festivale, kot jih poleti pripravljajo v Avignonu, Edinburghu, plesni festival Impulstanz na Dunaju in podobno.

Pri festivalih, ki sem jih omenila, sta rajanje in zabava v ozadju, v ospredju je kakovost umetniških dogodkov. Takšni umetniško izostreni festivali so predvsem pomembni za umetnost samo. Z odkupom ali koprodukcijo predstav gledališkim in plesnim ustvarjalcem omogočajo preživetje, so Meka za zahtevne spremljevalce umetnosti in strokovno javnost, ki ji širijo obzorja, producirajo tudi "izvenserijske" umetniške dogodke; se pravi zapletene festivalske predstave, ki lahko zaživijo le ob močni in stabilni podpori festivalske producentske strukture. Poleg tega so za sodobno odrsko umetnost tudi referenčni okvir; tako kot referenčnost galerije vzpostavlja status in navsezadnje ceno likovne umetnine, tako veliki ali pa malo manj veliki, vendar ugledni festivali vzpostavljajo status in tržno vrednost odrskih del. Brez kulturno bogatih in v kulturnopolitičnem smislu osveščenih držav bi sodobna gledališka umetnost v Evropi tenko piskala. Omejena bi bila le na ustvarjanje v repertoarnih gledališčih, kjer pa je oblikovanje umetnosti specifično in pod vplivom najrazličnejših mehanizmov, ki se jim festivalske produkcije poskušajo izogniti. Sicer ne vedno, vendar pogosto ravno festivali omogočajo drznejši, inovativnejši in v umetniškem smislu bolj tvegan proces umetniškega ustvarjanja v gledališču. Hočem reči, da mesta in države, ki se odločajo za umetniško profilirane festivale, gojijo predvsem zavest, da s tem omogočajo rojstvo in obstoj sodobne umetnosti, se pravi umetnosti našega časa. Drugi dejavniki so tu sekundarnega pomena, čeprav seveda v gospodarskem smislu še zdaleč niso zanemarljivi. Z uglednimi festivali velikega ali srednjega formata si mesto in država utrjujeta podobo kultiviranosti, mesta postajajo mednarodno prepoznavna in privlačna. V Avignonu in Edinburghu se je na obrobju uradnih festivalov izoblikoval pester in obsežen spremljevalni program, ki sicer nima vedno tolikšne umetniške teže, je pa privlačna turistična zanimivost, ki privablja množice obiskovalcev, kar izjemno ugodno vpliva na končni poletni priliv v mestno turistično blagajno.

Kulturna politika je povsod po svetu splet odločitev, pri katetrih naj bi bila v ospredju predvsem skrb za obstoj in razvoj umetnosti našega časa. Če bi bili naši evropski predniki do teh reči popolnoma brez senzibilnosti, bi bili Evropejci danes brez kulturne in umetniške dediščine. Skrb za umetnost preteklosti, sedanjosti in prihodnosti je torej bistvo, o katerem si je treba postavljati vprašanja, kadar se danes odločamo za investicije v umetnost in kulturo. "Ekonomske eksternalije" v kulturi, o katerih modrujejo nekateri slovenski ekonomisti in jih hkrati niso sposobni definirati, čeprav nas prepričujejo, da nas nagovarjajo s piedestala nekakšne eksaktne znanosti, v zgodbi o umetnosti sploh niso zanemarljive, so pa gotovo sekundarnega tipa. Ekonomska logika pač ni ustvarjena za to, da bi bila sposobna tankočutno in precizno zaobjeti tisto, kar je pri umetnosti bistvenega: njen duhovni ustroj. Zato pa imamo na svetu na srečo celo vrsto humanističnih znanosti, ki se uspešno spoprijemajo s to zapleteno platjo našega bivanja.

Pred leti nas je v Ljubljani obiskal sloviti italijanski operni tenorist Luciano Pavarotti, zaradi katerega se je razdelila tukajšnja kulturniška srenja. Na oboževalce in tiste, ki so populistično naravnanega umetnika doživeli kot nekakšno grožnjo in utelešenje etablirane kulture. Zelo me je zanimalo, kaj ima ta moški, ki v tv-dokumentarcih tako hedonistično razpravlja o kuhanju špagetov, pametnega povedati, zato sem se odpravila na tiskovno konferenco. Uživaški jedci so bili zame od nekdaj simpatične figure. Izkazalo se je, da gospod sicer ni ne vem kako poglobljen filozof, privoščil nam je le nekaj stavkov in med drugim preroško dejal: "We must dream." Takrat je zvenelo nekoliko preveč enostavno, če dobro pomislim, pa gre na koncu vendarle predvsem za sanje. Seveda ne tiste ponoči. Temveč za drzne umetniške in kulturnopolitične sanje in vizije posameznikov, pa naj se rojevajo v skvotih ali opernih hišah. Drznost, povezana s postavljanjem pravih vprašanj, je tisto, česar nam v Sloveniji v umetnosti in kulturi trenutno najbolj manjka.