Pripotovanje hrepenenca

Tomaž Pengov je eden najpomembnejših slovenskih kantavtorjev, pravzaprav prvi slovenski kantavtor. Leta 1973 je izdal album Odpotovanja, ki velja za prvo neodvisno posneto slovensko ploščo. Šele za njim so se s takšnim izdelkom lahko pohvalili Tomaž Domicelj, Marko Brecelj, Andrej Šifrer ali Jani Kovačič.

Pengov je svoj LP Odpotovanja delno posnel v domačem stranišču oziroma kopalnici - zaradi dobrega odmeva -, delno pa v studiu Radia Študent. Izšel je septembra 1973. Pri Študentski založbi in komisiji za glasbo pri ŠKUC-u, kar je bilo za takratni družbeni red zelo nenavadno, pokrovitelj plošče pa je bil - kdo drug kot priljubljena revija Mladina.

Sicer pa njegovi prvi nastopi datirajo že v davno leto 1968, ko je igral Boba Dylana in Donovana, potem je prevajal njune pesmi v slovenščino. Po legendarnih Odpotovanjih je pisal skladbe za različne slovenske filme in v bistvu postal širšim množicam znan z malo ploščo z Ježkovo Črno pego in politično Napisi padajo; šlo je za podlago k Pogačnikovemu filmu o Cukrarni. Leta 1979 je izdal singel z glasbo za film Krč. V modernem času je že pred izidom Koncerta izdal dva bolj ali manj preslišana cedeja. Pengov je sodeloval tudi z dvema ansambloma, konec sedemdesetih let z ekipo Salamandra in v praobdobju slovenskega rocka z Mladimi levi, s katerimi je posnel praktično samo en komad - morda najboljši - Oda Ireni. Strokovnjaki ga še vedno cenijo kot pesnika z izjemno globino in izvrstnega kitarista. Družabnokronična stroka pa ga uvršča, skupaj s Chubbyjem, Emilom Filipčičem, Jurijem Detelo, Milanom Jesihom, Milanom Klečem, Janezom Krallom, Milanom Deklevo, Matjažem Hanžkom, Danetom Zajcem, Markom Švabičem, Ivanom Volaričem, Jožetom Slakom, Blažem Ogorevcem, Dušanom Jovanovičem, Matjažem Kocbekom, Tomažem Kraljem, Petrom Božičem, Poliči ... in drugimi med šumijevce, "hrepenence", kot jih imenuje, in njihove sopotnike, ki so konec šestdesetih in del sedemdesetih let okupirali ali, kot pravi Tomaž, "kulturno zavzeli" neugledni bife nasproti Drame, ki je postal nekakšna "kulturna pisarna". Med njimi so bili, jasno, tudi zelo pomembni slovenski umetniki in mnogi med njimi so si že zaslužili kako Prešernovo nagrado. Pengova, najbolj tenkočutnega trubadurja, ni med njimi.

Tomaž Pengov se je vrnil lani decembra, ko je v Viteški dvorani Križank posnel ploščo Koncert, ki je bolj ali manj kompilacija njegovih največjih uspehov. Kratek pogled nazaj in razlago, kako si je zamislil svoj zadnji projekt, vam ponuja tale pogovor s trubadurjem, ki se že vnaprej opravičuje, saj je imel ob nastajanju intervjuja povišano temperaturo - 37,1.

Se še kdaj dobite z družbo iz Šumija?

Ja, šumijado imamo. Prvo soboto v decembru. Dobivamo se v jazz klubu pri Gajotu. Tam se kadi, ampak ne prodajajo cigaret, zato nam jih hitro zmanjka. Potem nam jih pripeljejo s taksijem.

Kdo je bil nazadnje na šumijadi? Se je zbral večji del ekipe?

Ne bi ti znal točno povedati, mogoče nas je bilo, na pamet bi rekel, kakih trideset, nisem štel. Se pa kar vprašaš o tistih, ki niso prišli: a oni so še? Se kar ustrašiš. Jesiha ni bilo, Deklevca ni bilo. Ampak onadva sta, na srečo, še.

Pa se razen na šumijadi zasebno še kaj srečate?

Zelo redko, samo če na koga naletim slučajno. Šumija in natakaric Joži in Marije ni in tega epicentra ni. Redko. Še najpogosteje srečam Deklevca, ko se tukaj mimo pelje s televizije s kolesom, jaz pa grem v štacuno. Ampak problem je, ker ni več tega družabnega prostora.

Milan Dekleva ... On je bil tvoj velik oboževalec.

Recimo raje prijatelj.

In tvoj razlagalec ...

On je edini, ki zna razložiti moje pesmi. Še sam si jih ne znam razložiti, on pa jih zna ...

Katera je taka, ki jo on zna razložiti, ti pa ne?

Jaz ne potrebujem razlage. On jih razloži teoretično. Bila sva kolega na primerjalni in sva skupaj igrala pri Salamandrih. Je tak glasbenik, ki zna glasbo tako ubesediti, da se temu kar čudiš. To, kar ti misliš, da igraš, on kar napiše.

In potem dobi Prešernovo nagrado ...

Ja, seveda, pa ne samo zaradi tega, tudi kakšen roman napiše.

No, ti na tovrstno nagrajevanje še čakaš, vsaj plaketo bi ti lahko namenili ...

No ja, sem dobil pa Ježkovo, sem bil zelo vesel.

Zadnji mesec je izšla tvoja plošča Koncert. Gre v bistvu za dva projekta, koncert v Križankah in ploščo s posnetkom tega koncerta. Kdo te je prepričal, da si se lotil projektov?

Sam. To se sam odločiš. Saj nisem kaj veliko naredil. Štiri plošče so, zdaj pa še ena v živo. Rad nastopam. Raje igram v živo kot hodim po studiih. Pomemben je bil Aco Razbornik, s katerim sodelujeva že od Odpotovanj; s tem albumom sva oba izgubila nedolžnost: on kot snemalec, jaz kot glasbenik. Takrat sva šla na glavo v prazen bazen.

Je res, da je bil del Odpotovanj posnet na stranišču?

Ne del, večina. Na Radiu Študent smo začeli, a je bilo tam preveč živčno, ker je stalno kdo hodil v studio. Delali smo samo ponoči, a je vedno kdo prišel noter. V študentu ni bilo miru, ta pa je včasih najpomembnejši. Moji starši so to zelo dobro razumeli in nas krasno sprejeli. Zato smo doma na Prešernovi posneli preostalo.

Kolikokrat, recimo, si odigrali en komad?

Vse je bilo zelo spontano. Andrej Zdravič je bil zraven, Aco je preizkusil akustiko kopalnice. Imeli smo 12-kanalno mešalno mizo, ki jo je Aco priredil. Napeljali smo kable, jaz sem sedel na zaprti školjki in igral, onadva pa sta sedela v kabinetu. Ne bom pozabil zgodbe, ko sem igral Ladje prostora ... in kar dobesedno zajadral sem. Tako fajn je bilo in sem bil ves vesel. Ko pa sem prišel ven, v kabinet, sta me kislo gledala, kot da bi jedla limone. Ja, saj je v redu, sta rekla, ampak igral si dvanajst minut, to ne more na plato. Okej, sem odgovoril, grem še enkrat nazaj odigrat. In to je bila ta posneta varianta, ki je sedemminutna. Iz prve.

Odpotovanja je prelomna plošča za slovenski, takrat tudi za ves jugoslovanski prostor. Ste takrat vedeli, kaj se bo zgodilo, če vam uspe izdati ploščo?

Ne, ne, to je bilo hrepenenje, velika strast, iskrenost.

Koliko časa ste potrebovali, da ste posneli ploščo in jo izdali?

Pri meni doma smo kar nekaj mesecev težili staršem. In elektriki. Slaba "lajtunga" je bila. Še posebej se spomnim pri Danaji. Vsakič, ko se je kje v hiši preklopil hladilnik, je naredilo "ck" in je bilo treba ponavljati posnetek. Ko si si mislil, da ti gre najbolje, je naredilo "ck".

Kako ste prišli do izdaje vinila?

Pri Helidonu so mi pomagali. Šli smo se en tak majhen konzorcij: Vilko Avsenik, Aco Razbornik, Jernej Jung, ki mi je predstavil Razbornika. Pa Andrej Zdravič. Vilko je bil navdušen nad posnetim materialom ... Pozitivno so me sunili v rit, jaz sploh ne bi pomislil na to, a je prišlo do ideje, da to mora biti plata. Rad sem nastopal, 21. marca 1972 v Viteški dvorani v Križankah sem imel res lep koncert in takrat so mi prijatelji rekli, da bi naredil ploščo.

Po izidu Odpotovanj si veliko več nastopal in manj snemal. Do Črne pege nisi delal veliko.

Večji problem je v tem, da rad nastopam, da rad delam, vrtijo pa me ne.

Verjetno je to zato, ker tvoja glasba ni tako komercialna kot glasba kakih Atomik Harmonik.

Joj, to sem pa vesel, da ni. Mene ne vrtijo, ne bom pa zaradi tega v jok padel.

Ta pavza med Odpotovanji in Črno pego se zdi kar dolga, si pa vmes nastopal.

Ja, to je bilo spontano. Posneta je bila za Pogačnikov dokumentarec o Cukrarni.

Plošča je v primerjavi z Odpotovanji bližje popevki, je bolj melodična.

Ja, to je Ježek, veš, on te kar potegne.

Kako potegne?

Potegne s svojo spontanostjo in pripovednostjo. Tako je slikovit, da je vsaka njegova pesem tudi zgodba, vedno je nekje vmes med liriko in epiko. Hkrati pa je njegov besedni ritem izjemen in zelo uglasbljiv.

Obe skladbi, Črna pega in Napisi, sta bili takrat na lestvicah.

O tem se mi pa niti ne sanja.

In skladba Napisi padajo se je res veliko vrtela na radiu ...

Res ne vem.

Po plošči Napisi padajo si počel kaj?

Sploh nisem več razmišljal o tem, malo sem potoval. Ampak s seboj sem imel vedno svojo lutnjo.

To je še ista lutnja, na katero si igral na Odpotovanjih?

Ja, ista. Bolj hibridna je, zadaj nima čolnarskega trebuha, ampak je ploščata. Igral sem še dvanajststrunko. Skratka, nikoli nisem bil toliko ambiciozen, da bi čakal, kdaj bom začel snemati. Čeprav, ko sem imel enkrat akumulator napolnjen, sem poklical Boruta Činča, rekel, kdaj imaš frej studio, pridem čim prej, vendar nisem imel še vsega končanega.

Katerega leta je bilo to?

Leta 1995, ko sem snemal za založbo Sraka.

Zakaj si se odločil za snemanje, si imel dosti vsega in ...?

Ja, dobesedno, imaš čas, imaš studio. S Činčem sem imel krasno izkušnjo, dober glasbenik je, sliši nadzvočno. Ima vse. In sem ga poklical in je rekel, naj ga pokličem čez en teden, jaz pa sem imel stvari šele v loncu pripravljene, ne dodelane. In potem sem kar uletel in sva začela delati.

Plošča Koncert je nekaj, čemur bi lahko rekli "the best of v živo".

Ja, to me je rajcalo, je neke sorte adrenalin, rad nastopam. Pa sem rekel, pa dajmo.

Ti je všeč Viteška dvorana?

Viteška dvorana je akustična, ravno prav velika, komorno vzdušje. Vse je v vzdušju.

Že takoj si vedel, da se to snema, da je treba odigrati stoodstotno, profesionalno?

Tako vedno razmišljam. Moram biti stoprocenten.

Si kdaj razmišljal, da bi si dodal spremljavo?

Ja, saj to smo počeli s Salamandri, leta 1977 in 1978. Deklevc, Jerko Novak, Meta ta velika, Meta ta mala, Lado Jakša ... V mislih smo imeli ploščo, a nam ni uspelo, ker smo se razšli. Idejno.

V katerih dveh idejah ste se razhajali?

Preveč nas je bilo. Enajst idej. Bilo je preveč demokracije. Še celo kot pogoj smo si postavili, da na vaje, ki so bile po tri do štiri ure, trikrat na teden, vsak prinese svojo idejo, in napisali smo jih na tablo. Oziroma narisali. Potem smo zaigrali.

Ste pa morali tudi kaj popiti in pokaditi zraven, da ste lahko igrali, kar je bilo narisano.

Ne, pili smo po vaji v Unionski kleti. Tam je bila večerja, potem pa "gluglu". Še posebej, če smo bili zadovoljni z vajo.

Se ti zdi, da si bližje pesniku, kitaristu ali skladatelju?

Vedno sem nekje sredi tega vrtinca.

V redu, te bova vprašala drugače. Kaj ti je lažje: napisati pesniško zbirko ali posneti instrumentalni album?

Takole je: če začnem igrati, že vem, kakšna je vsebina besedila.

Že vidiš tekst?

Ja, in nasprotno. Če začnem kaj pisati, že slišim melodijo. Konkretneje pa vama ne znam odgovoriti.

Oda Ireni je doživela več različic različnih pevcev. Kako je s tem? Peli ste jo Oto Pestner, Jernej Jung, ti?

Jaz sem jo najprej pel.

Čeprav besedilo ni tvoje, ampak ga je napisal Dušan Velkavrh.

Ja. Mladi levi so bili. Tomaž Habe je naredil glasbo. Ko sem bil v gimnaziji, so Mladi levi vdrli v moj razred med uro slovenščine, ena Markička nas je učila, oni so potrkali in rekli: potrebujemo enega pevca.

So vedeli, da so prišli pote?

Oni so že vedeli, samo jaz tega nisem vedel. Pa so rekli, a ga lahko vzamemo? Potem pa takoj v štirinajstko na Radio Slovenija. Prvič sem videl besedilo, sploh nisem vedel, za kaj gre. Dali so me pred mikrofon, mi dali besedilo in sem zapel na prej posneto podlago. Enkrat sem slišal, potem pa čez zapel. Takrat sem bil prvič pred mikrofonom.

Ta različica se najpogosteje predvaja?

Ja, ta od Mladih levov.

Z Mladimi levi nisi nikoli zares delal?

Včasih smo se malo hecali, bil sem njihov gost na koncertih, pa sem igral kakšno svojo pesem.

Pa Odo Ireni

...

Ne, te pa, mislim, nikoli več.

Nikoli nisi z njimi v živo igral Ode Ireni?

Ne. Samo v studiu 14.

Kaj pa si misliš o drugih naših kantavtorjih? Ti si bil prvi, potem jih je bilo kmalu kar nekaj.

Znajo kaj narediti. Pa naj jaz vama postavim vprašanje: zakaj je toliko dobrih glasbenikov v Sloveniji in zakaj jih ne slišimo? Odgovoriti mi ni treba. Zakaj se vrti tak drek? To so zdaj moja vprašanja. Če ima folk oprana ušesa, potem ne sliši drugega, to je pranje glave. A je to taka uredniška politika, so to kuverte? V katero smer gre to? Zakaj se nekdo bori, da se v slovenski glasbi še kaj zgodi? Zakaj se vrtijo ušesa in lomijo peresa?

Tak trend je že od takrat, ko je bila zunaj tvoja prva plošča. Niso poslušali tvoje, ampak so poslušali Miša Kovača, Ota Pestnerja ... Tudi takrat je bila glasba, ki je bila popularnejša od tvoje. V čestitkah in pozdravih nisi nikoli nastopal.

Nisem ne. Ampak takrat so bili vsaj Avseniki, jebemti. Zdaj pa še njih uničujejo noto za noto.