Telefonska govorilnica

Phone Booth, 2002

Marcel Štefančič, jr. | Mladina 22 | 3. 6. 2003

Do sedaj najboljša in najbolj strupena reklama za Mobitel. Pazite: Stu, energični, skorumpirani, domišljavi, arogantni, prešuštni de-luxe menedžer (Colin Farrell), stopi v manhattansko telefonsko govorilnico in potem v njej obtiči. Do konca filma! Ne more oditi. Ne sme! Zakaj? Ker je na muhi anonimnega, fantomskega snajperista, ki ga drži v večnem šahu. Če spustiš slušalko, te šicnem! Da bi dokazal, da misli resno, podre bližnjega zvodnika. O-o! A to še ni vse: ker na lokaciji kmalu kar prši od TV postaj, ki reč prenašajo v živo (reality show, huh), mu snajperist ukaže, da svoji seksi ženi, Radhi Mitchell, javno prizna, da jo - okej, vsaj v mislih - vara z mlado igralko, Katie Holmes, ki je tako simpatično clueless, da bi v njeni vlogi pričakovali Alicio Silverstone.

Če bi še obstajala, se razume. Stu, mali, nemoralni, grešni, panični egoist, ki se znajde na robu preživetja, je tako prisiljen v epsko samoponiževanje - in snajperist, neke sorte mesijanska vest (John Doe?), mu pusti, da v tem pretirava. Jerry! Jerry! Hja, kot sleherni junak reality showa. Vidite, če bi redno in vedno uporabljal mobilca, ne pa le občasno, se mu to ne bi zgodilo... ee, ne bi bil "obtožen za zločine proti človeštvu". Telefonska govorilnica, posneta po scenariju Larryja Cohena, kralja B filmarije, napetost med privatnim in javnim, med ubijajočo anonimnostjo in med potrebo po javnem spovedovanju ter med opresivnostjo Tehno-brata in omejenostjo etičnih opcij zbije v efektno moralko.